V središču - Marko Kiauta
Odraz osebne zrelosti je družbena odgovornost
OSEBNA RAST POSAMEZNIKA SE KAŽE V RASTI NJEGOVE ODGOVORNOSTI, KI NAJ BO SKLADNA Z RASTJO NJEGOVE MOČI.
Uspeh št. 16
Izdaja standarda ISO 26 000 Smernice za družbeno odgovornost je sijajna priložnost za vse nas, ki iščemo družbeno inovacijo za pot do večje družbene odgovornosti. Družbena odgovornost organizacij je posledica njenih družbeno odgovornih posameznikov. Ta je pravzaprav odraz njihove osebne zrelosti. Nanjo vplivajo različni dejavniki od vzgoje družine, šole in vodstva organizacij. Ključni za razvoj družbene odgovornosti pa so dobri zgledi in dobro opravljeni testi na življenjskih preizkušnjah. Priporočljivo je razširjati razumevanje in uporabo tega standarda v povezavi z družbeno odgovornostjo posameznikov v vseh njihovih vlogah, kot so: državljan, član družine, zaposleni, član strokovnih skupnosti, potrošnik, član krajevne in širše skupnosti. Standard prinaša jasne poglede o mnogih od teh vlog in izhodišča za družbeno odgovorno razmišljanje in ravnanje.
Na začetku svoje osebne rasti vsak od nas spozna, česa ne sme. To upošteva še prej, kot razume, zakaj je to potrebno. Zato pravijo, da vljudnost ni prava vrlina, saj je le odraz spoštovanja do tistih, ki so meje postavili, in preprečevanje negativnih posledic, ki bi jih bili deležni, če ne bi bili vljudni. Vse to zaradi lastnih koristi. Prava vrlina pa je odgovornost, ko se zavedamo, da bi z neko svojo dejavnostjo, naj bo to beseda ali dejanje, škodovali nekomu drugemu. In tu svoji svobodi postavimo mejo, ki se je držimo zaradi varovanja drugega, ne sebe.To je prava vrlina. To je posledica tega, da je naše zavedanje zraslo čez mejo naših osebnih interesov. Naša osebnost je zrasla na višjo raven zavedanja, z »jaz« na »mi«. Če smo bili doma deležni dobre vzgoje, je ta »mi« že družina, v katero smo bili rojeni. Ob dobrem pedagoškem delu se ta »mi« razširi še na sošolce v razredu in šolo. Tako vzgojen posameznik vstopa v katero koli službeno dolžnost že kot odgovoren član kolektiva, saj je v svoji osebni rasti prerasel vljudnost in »morati«. Njegov življenjski zagon sloni na »hoteti«. Smisel svojega dela vidi v koristi, ki jo skupaj ustvarja tim, katerega član je, ki jo skupaj ustvarja kolektiv, katerega člen je njegov tim. Nagrajen je z zavestjo koristnosti, »bogati« s smislom svojega dela.
Velik prelom nastopi, ko ne išče le dokazov koristnih posledic svojega dela in dela svoje organizacije, temveč želi prevzeti tudi odgovornost za škodljive vplive svojega dela in dela svoje organizacije. To je oblika družbene odgovornosti, o kateri govori standard ISO 26 000. Pravzaprav nagovarja posameznike k osebni rasti do ravni, ko smo pripravljeni prevzeti odgovornost do vseh in do vsega, na kar imamo svoj vpliv. V času gospodarsko težkih razmer poslovanja, ko uspešne organizacije vlagajo mnogo truda, da uspejo upoštevati vse formalne zahteve družbe, se zdi pričakovanje upoštevanja še dodatnih omejitev kar utopična. In razumem, da tudi je, če je to odločitev le ene organizacije v posameznem okolju. Primerjalno bo na kratek rok še težje dosegala konkurenčnost. Vendar pa bo taka organizacija v ravnotežju navznoter in ravnotežju navzven. In to ravnotežje se bo dolgoročno pokazalo kot univerzalna odličnost, ki bo tako posameznikom, drugim organizacijam in skupnosti zagotavljala zaupanje, iz katerega rastejo priložnosti in uspeh.
Seveda ta lepa zgodba nima veliko možnosti v okolju, kjer prevladuje družbeno neodgovorno ravnanje. To onesnažuje družbo in posameznike z nezaupanjem.
Vzemimo primer posledic družbene neodgovornosti posameznikov, ki delujejo na vseh ravneh in vseh oblikah organizacij. Nezaposleni! Največja večina nima možnosti priti do zaposlitve, če se vsi zaposleni ne potrudijo, da ustvarijo pogoje za zaposlitev tudi teh. Seveda je ključna odgovornost vsakega nezaposlenega, da se je pripravljen prilagoditi novim razmeram, novim potrebam. Vendar da te nove potrebe nastanejo, lahko zagotovijo le zaposleni.
Ob branju standarda se človek spomni na mnoga več ali manj uspešna prizadevanja iz zgodovine človeške družbe, ki so bila usmerjena v ideal družbeno odgovornega posameznika. Prav gotovo je bil eden takih primerov že stanovski ideal srednjeveškega krščanskega viteštva, ki je slonel na treh čednostih: »Služenje Bogu, fevdalnemu gospodu in ženi.« Ideja je vključevala tudi konkretna načela: ščititi vdove in sirote, soditi pravično, ubogim in bogatim enako. Standard ISO 26 000 podobno usmerja v varovanje ranljivih skupin pred diskriminacijo. Cervantes je prikazal utopičnost takih prizadevanj z likom Don Kihota. In postavlja se vprašanje, ali postaja svetovna organizacija za standardizacijo ISO donkihotska ali pa se je svet tako spremenil, da to ni več utopična ideja. Vsekakor vidim kot donkihotske vse tiste, tudi politične »borce«, ki si dovoljujejo, da je njihova dejavnost le kritika. Samo kritika je premalo in kaže na neustvarjalen pristop, osebno nezrelost, družbeno neodgovornost. Idejo smernic tega standarda odlično povzema misel Mira Cerarja ml.: »Po čisti poti, do čistega cilja.«
