Drobnogled uspeha - Katarina Žunič
V območju tišine
Jože Simončič, Kartuzija Pleterje kmetijstvo, d. o. o. PODJETNIŠKA MISEL »Kartuzija je v dobrem stanju. Čeprav se pozna splošna gospodarska kriza, smo spremenjene razmere sprejeli kot priložnost za uresničevanje novih idej in načrtov. Če gre predobro obstaja možnost, da se nekoliko uleniš. Današnje razmere pa silijo k stalnemu razmišljanju in aktivnem delovanju.«
Uspeh št. 17
Podjetje, ki je v lasti samostana deluje kot ostala podjetja, vendar ima veliko posebnosti. Direktor podjetja je menih, vendar za vse stike z zunanjim svetom skrbi njegov namestnik Jože Simončič, ki je v kartuziji zaposlen že dvaindvajset let. Vodi skupino 10 ljudi, ki skrbijo, da življenje v samostanu poteka nemoteno. Poleg kmetijskega dela, je skrb zaposlenih tudi vzdrževanje hiše, kot imenujejo kartuzijo. »Sedaj prenavljamo dvorišče, zaključili smo obnovo streh. Poleg tega pa sam skrbim tudi za administrativne potrebe menihov, kot so na primer pridobivanje različnih dokumentov in podobno,« pripoveduje Jože Simončič.
»Hvaležen sem, da lahko delam, kar delam. Ni brez težav in izzivov, vendar smo tu zato, da jih rešujemo. Zato, da imajo nekateri več miru, ga imam sam morda malo manj, vendar rad prihajam v to okolje in sodelujem s temi ljudmi.«
Pleterje so edina delujoča kartuzija v jugovzhodnem delu Evrope. Kartuzijanski red je nastal pred nekaj več kot 900 leti, ko se je sv. Bruno odmaknil v samoto, da bi lahko vzpostavil pristnejši stik z bogom. Pleterski kartuzijani so skupnost samotarjev, kjer ima vsak svojo celico ali hišico z vrtom – od tega pestrega in burnega sveta pa so se odmaknili za obzidje, ki je dolgo kar 2600 m. Samostan ima veliko objektov, je za kar 3 hektarje streh, ki jih je treba vzdrževati. Za nemoteno življenje menihov, za obnavljanje vseh objektov ter za obdelovanje zemlje, ki je v lasti samostana, so ustanovili podjetje Kartuzija Pleterje kmetijstvo, d. o. o. Vodja ekonomije, kot podjetje imenjujejo v samostanu, Jože Simončič vodi tehnološki del delovanja, kot so nabava, pridelava, predelava, prodaja. Preden se je zaposlil v kartuziji je za vse skrbel menih prokurist, vendar je bil obseg dela tolikšen, da je rušil meniško življenje in idejo o puščavniškem načinu bivanja, zato je nastala potreba, da te dejavnosti prevzame »civil«. Sprva je kartuzija delovala kot kmetija. Ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo in ob novih možnostih pridobivanja kmetijskih subvencij in kandidiranja za evropska sredstva, pa so zaznali potrebo po tem, da uredijo primerni pravni status in so ustanovili podjetje. »To je kmetijsko podjetje,« pripoveduje Jože Simončič, »smo vinogradniki, sadjarji, imamo drevesnico, kjer prodajamo sadje in sadike.« Za samooskrbo pa imajo tudi vrtnarijo, polja, nekaj živine, ribe, čebele. Edini v Sloveniji imajo registrirano pripravo posebnega ekološkega škropiva, to je žvepleno apnena brozga, ki se uporablja v vinogradih in sadovnjakih. »Imeli smo tudi sirarno, vendar smo to opustili, ker se ekonomsko in izšlo.«
Posodobili so vinsko klet, tako, da sedaj sami stekleničijo vino. Poleg tega so posodobili tudi tudi žganjekuho. Zgradili so blagovno znamko, kar pri prodaji sicer zelo pomaga, vendar zaradi tega kupec kupi le en izdelek, naslednjega kupi zaradi kakovosti, zato temu namenjajo veliko pozornosti.
Pomembni del ekonomije v kartuziji je turizem. Vendar pa gre za območje tišine, kjer veliko število avtobusov turistov ni najbolj zaželena oblika turizma. Zato je to bolj usmerjeno in privablja predvsem manjše skupine, družine in posameznike, ki želijo doživeti ta prostor. Okoli samostana je enourna sprehajalna pot, kjer obhodiš del obzidja. V preteklosti je bila kartuzija bolj odprta za obiskovalce. Moški so si lahko ogledali samostan do križnega hodnika in si ogledali prazno celico ter knjižnico. Ženske niso imele vstopa. Taka odprtost je bila izjema v kartuzijanskem redu. Vstop obiskovalcev v klavzuro je bil v nasprotju s tem strogim redom. To so spremenili in hišo zaprli za obiskovalce. Tako sedaj v klavzuro ni več vstopa. Iz klavzure so izvzeli del cerkve, ki jo je moč še vedno obiskati in v zakristiji te stare gotske cerkve sedaj prikazujejo mutivizijski program, kjer je prikazano življenje kartuzije.
»Življenje tukaj ni lagodno,« pravi Jože Simončič: »vsi zunanji vplivi pljuskajo preko obzidja«. Razmeram se prilagajajo tudi v samostanu. »Cilj naše ekonomije ni, da bi bili veliki, imamo pa zelo ambiciozne cilje, da bi bili kakovostni, ekološki in bi najbolje izkoristili možnosti, ki jih imamo.« Delajo na način, ki je prijazen ljudem in naravi. Ob tem pa je vedno v prvi vrsti zavedanje, da je to samostan. To prinaša določene posebnosti in prilagajanje, kot je na primer, da se izogibajo povzročanju prekomernega hrupa. Samostan je namreč območje tišine.
Zelo poudarjajo sodelovanje z ostalimi pridelovalci v branži. Bili so pobudnik za ustanovitev konzorcija pridelovalcev cvička. To sodelovanje je pomembno za boljše poslovanje. Na ta način si ustvarjajo boljše pogoje na trgu. Pri tem Jože Simončič zelo poudarja zaupanje, ki je osnova za dobro sodelovanje. »Ekonomija se mora povezovati.«
Podjetje deluje tako, da enkrat na leto pripravijo samostanski svet, kjer se predstavi poslovanje, analizira razmere in načrtuje prihodnje delovanje. Sicer Jože Simončič tesno sodeluje z menihom prokuristom, s katerim se vsako jutro se vsako jutro srečata za nekaj minut in uskladita sprotno poslovanje. Za kartuzijane je značilno, da razmišljajo in načrtujejo zelo dolgoročno. Jože Simončič to zelo ceni: »Včasih bi se morda nekoliko prehitro zaleteli v nove podvige in pride prav umirjen nasvet.«
