Intervju - Lidija Jež
Naši družbi manjka poslovne higiene
Vedno so se morali zanesti na lastne moči, saj zanje skorajda ni bilo dela prek javnih razpisov. Njihovo osnovno dejavnost – proizvodnjo in inženiring za izgradnje sodobnih montažnih objektov – usmerjajo tudi v energetske obnove objektov in butične proizvode za individualne kupce. Poslanstvo podjetja Armat je ohranjanje najboljših standardov in visoke gradbene kulture. Že drugo leto beležijo rast čistega dobička in spet tudi zaposlujejo, pravi lastnik in direktor podjetja Armat Andrej Repše. Poudari tudi, da so tudi v najtežjem obdobju spoštovali dogovorjene roke in vsako nesporno terjatev poravnali v roku.
Uspeh št. 19
Iz varne službe v Trimu, v katerem ste bili tudi član uprave, ste odšli v tvegan zasebni posel. Ste že takrat slutili, da so vam poslovne zvezde naklonjene?
Ko sem se odločal za samostojno pot, sem imel za sabo 24 let dela v Trimu in pred tem še tri leta v Metalni v Krmelju. Takrat se je zaključila ena zgodba in odpirala se je druga, ki pa me – vključno z lastninjenjem – ni več pritegnila. Kljub temu da so bile razmere na trgu prav v tistem času precej težke, sem čutil, da so pred mano veliki in zanimivi izzivi in da jim bom kos.
Sreča je na strani pogumnih. Tudi na vaši strani je bila, saj ste prvi velik posel sklenili z osnutkom, napisanim kar na etiketi steklenice, pa je kljub temu držal.
Ta posel mi je zaupal dolgoletni direktor enega vidnejših slovenskih podjetij in ob naši 15. obletnici smo mu podelili priznanje za poslovni pogum. Pokazal ga je veliko, saj sem bil na začetku še povsem brez kapitala. Ob neki priložnosti sem ga – kot dolgoletnega poslovnega partnerja – obvestil, da odhajam na svojo poslovno pot, pa mi je dejal, da mu je žal, saj je načrtoval večjo gradnjo, pri čemer se je zanašal na moje sodelovanje. Ponudil mi je izgradnjo poslovnih prostorov, dogovor za ta velik posel pa sva napisala kar na etiketo steklenice. Prosil sem ga tudi za vsaj 10 odstotkov predujma, da bi imel za prve nabave materialov. Zelo dobro je razumel moj položaj in me naslednji dan presenetil s kar 40 odstotki nakazila za dogovorjeno pogodbo. Takšnega zaupanja in takšnih ljudi v današnjem poslovnem svetu skorajda ni več. Zaupal pa mi je tudi druga dela, tako da se je vrednost celotne investicije do zaključka še precej povečala. To je bil za nas zelo spodbuden začetek; za današnje razmere neponovljiv.
V teh letih se je vaše podjetje z dveh zaposlenih precej razširilo – kadrovsko in prostorsko.
Armat ima sedež v Birni vasi pri Šentjanžu, kjer je tudi naša domačija, uprava z razvojem je v Novem mestu, proizvodne in skladiščne prostore pa imamo v Krmelju. Imamo tudi dve odvisni družbi – eno v Beogradu in od minulega leta še novo hčerinsko družbo v Krmelju. Na začetku sva bila nekaj mesecev zaposlena le midva z ženo Marjeto, ki je bila tudi naša prva direktorica. Danes pa je poleg ostalih sodelavcev pri nas zaposlena tudi hči Tjaša, ki pokriva področja nabave, kooperacij in marketinga. V najboljših letih nas je bilo skoraj 50 redno zaposlenih, k sodelovanju pa smo povabili številne podizvajalce. Armat je podjetje z visoko usposobljenimi strokovnimi kadri, ki družbi zagotavljajo rast in dobre poslovne rezultate. Imamo dobre in manj dobre sodelavce. Slabih nimamo. Seveda pa imamo lepo četico odličnih strokovnjakov in tudi kakšnega deloholika. Poudaril bi rad, da imamo tudi nekaj izjemnih biserov; delavnih, pogumnih, iskrenih, lojalnih in poštenih ljudi, zaradi katerih je vredno vztrajati, tudi ko je najteže.
Odkriti sodelavci vam verjetno povedo, kar mislijo, tudi ko kaj ne gre po načrtih. Ali vam kdaj nasprotujejo, vas upajo pokritizirati?
Ker je moja želja zaposliti boljšega in učinkovitejšega sodelavca, kot sem jaz, sem seveda odprt in hvaležen za pobude in tudi za dobronamerne, konstruktivne kritike – te spoštujem in jih tudi tako ali drugače nagradim. Rad se posvetujem; v tem duhu potekajo tudi naši kolegiji. Sestajamo se tedensko in analiziramo predvsem razvojne, marketinške, prodajne in finančne vsebine. Redno pregledamo stanje na terenu, saj je naše vodilo opraviti za naročnika najboljše delo. Mu zagotoviti najmanj toliko, kot je pričakoval od podpisu pogodbe.
Kako je bil sprejet vaš ukrep znižanja stroškov? Kako je to potekalo?
Kdor me pozna, ve, da ne prenesem sebičnosti. V našem podjetju ne želimo privilegiranih, pravila in standardi so za vse enaki – tudi zame. Sodelavcem sem pojasnil stanje podjetja in sliko glede konkurenčnosti ter predlagal dve možnosti: da vsi skupaj zategnemo pas in si znižamo plače, ki so bile glede na konkurenco previsoke, ali pa bomo primorani selektivno odpuščati. S tem ukrepom sem želel povečati našo primerjalno prednost. Tisti, ki so nasprotovali ukrepu prilagoditve plač, so si poiskali druge priložnosti ali pa sem jim kar sam svetoval drugo pot. Velika večina se je s predlaganim ukrepom strinjala in kmalu smo beležili bistveno boljše poslovne rezultate. Delno pa smo vsem zaposlenim plače tudi že povišali. Občutje v podjetju je spet kot v najboljših časih.
Zdi se, da je iz krize, ki je gradbeni sektor najbolj prizadela, Armat izšel z nekaj manjšimi praskami. Ste imeli srečo tudi pri izbiri naročnikov, kupcev svojih storitev?
Če se simbolično izrazim, v mirnejše vode nismo pripluli z vso posadko na krovu in tudi ne brez odrgnin oz. poškodb. Zadnjih pet let je bilo tudi za nas zelo napornih. Naši naročniki so padali v stečaje kot po tekočem traku. Izgubili smo veliko, četudi smo vsa dela opravili v pričakovanih rokih in dogovorjeni kakovosti.
Žal se danes na srečo ne gre več zanašati. Ves čas bredemo v močvirju sistemske korupcije in se zapletamo v plevel neplačnikov. Do javnih naročil so dostopali predvsem privilegirani, ki realnega trga pravzaprav niso poznali. Ti so danes, ko jih banke ne servisirajo več in ko država ne omogoča novih naročil, nenadoma na kolenih. Mi, ostali, ki smo se morali zanašati na lastne moči, pa smo se utrdili in rastemo tudi v težjih časih. Pravila v našem podjetju so jasna – skrbno preverjamo finančno stanje in poslovne navade naročnika; če imamo pomisleke, se poslu tudi odpovemo. Včasih pa žal tudi naša previdnost ni dovolj. Kot na primer pri projektu ptujske čistilne naprave, ki smo ga izvajali za podjetje CPM iz Maribora. Po vseh analizah je bil posel videti varen; podjetje je ob podpisu pogodbe izkazovalo dobro finančno stanje, zaključni račun pa velik čisti dobiček. Sicer smo tudi pred tem na enak način z istim naročnikom že sodelovali. Objavljena boniteta podjetja je bila dobra in država jim je zaupala velik projekt. Pa se je njihova hiša iz kart v naslednjih mesecih hitro podrla in mi smo precej izgubili. Takih naročnikov v minulem obdobju ni manjkalo. Skozi nerazumljivo zakonsko regulativo – kljub dokazom in dobro opravljenem delu – smo ostali brez našega denarja, ki bi ga še kako potrebovali za širitev in razvoj. Da laže spim, sem naročil črtanje slabih terjatev iz odprtih postavk. To niso le »majhne praske«, ampak moja najdražja šola v življenju. Država bo morala še marsikaj urediti, da bodo dobra podjetja, ki korektno opravljajo svoje storitve, hitreje in varneje poplačana. Pravna praksa kaže na precej zmedeno stanje.
Kljub pretresom pa smo, kot sem že omenil, našo barko vendarle varno pripeljali v mirnejše vode ter z internimi standardi in pravili poskrbeli, da bomo spet varno in srečno pluli, tudi skozi nevihte, ki jih izgleda še ne bo kmalu konec. Naši zdajšnji kazalci se že drugo leto spet izboljšujejo, kljub temu da se je obseg naročil precej skrčil. Pomembno je, da je poslovni izid pod črto spet boljši.
Pravite, da naši družbi manjka poslovne higiene?
To je žal še vedno glavni problem. Moj vzor so Skandinavci, ki imajo visoke moralno-etične standarde in veljajo za poslovne odličnjake. Stanje v naši državi je še daleč od njihovih standardov, s čimer škodimo tudi prihodnosti naših otrok. Pri nas manjka doslednosti in elementarnega poštenja. Stanje, v katerem je naša država, pa je posledica negativnega lobiranja in spletk gospodarstvenikov, politikov in bankirjev.
V vašem podjetju je veliko doslednosti in več skrbi za zaposlene.
Vodilo Armata ostaja: plačaj, kar si naročil in je dobro opravljeno. Tako naši kooperanti kot naši zaposleni dobivajo plačila redno in pravočasno – tudi pred rokom. Naše plače so spodobne in, upam, za današnji čas stimulativne. Doslej smo vedno izplačevali spodobne božičnice, do pred štirih let nazaj pa tudi 13. plačo. Če se kdo znajde v težavah, mu pomagamo. Vsi imamo pod enakimi pogoji možnost letovanja v dveh objektih na morju, kot nekoč v sindikalnih časih. Zadovoljni zaposleni podjetju prinašajo dobiček, zato poskrbimo tudi za posebna druženja, tudi z družinskimi člani in s partnerji. To zagotovo za podjetje ni izgubljen denar! Kapital podjetja so, glavni kapital.
Povem naj, da imamo od 10 do 15 stalnih kooperantov, ki jih razvršamo tako: v prvi skupini so najboljši, ki nadzora skorajda ne potrebujejo; v drugi so tisti, ki jih pogosteje nadziramo, v tretji pa so »začetniki«, ki jih nadziramo pri vsaki fazi dela. Obratno sorazmerno jih potem seveda stimuliramo in tudi tako znižujemo nekatere stroške. Zaupanje je velika vrednota in tega pri naših poslovnih partnerjih ne smemo izgubiti.
Izhajate iz številčne družine. Kljub revščini pa ste odraščali ob velikem duhovnem kapitalu staršev in vsi ste dosegli lepe kariere. Imate tudi zato več posluha socialna vprašanja, za sočloveka?
Starša sta preživljala devet otrok, vsi pa smo živeli od ene tanke očetove denarnice. Bili smo strogo vzgojeni, lahko bi rekel kar špartansko. Vedelo se je, da denarja ni ter da se moramo učiti in delati. Oče je bil tako kot ded čevljar in je imel pred drugo svetovno vojno tri zaposlene. V šoli je bil odličnjak, pozneje tudi predan Sokolu in družbeno dejaven. Veljal je za pisarja cele mirnske doline; daleč naokoli je bil prvi, ki je imel pisalni stroj . Za kmete je pripravljal tudi pravdne postopke itd. Po vojni je bil popisovalec škode, pozneje je bil gozdni nadzornik.
Skromno in delovno je bilo pri nas doma. Otroci smo nabirali gozdne sadeže, obirali hmelj … Jaz sem se zaposlil po končani obrtni šoli in nato ob delu študiral. Še vedno smo med seboj tesno povezani – najmanj enkrat na leto se srečamo pri nas doma. Jaz sem namreč ostal na domačiji, četudi sem si kot otrok vedno želel v svet.
V svet pa je odšla ena od vaših hčera.
Z ženo imava štiri otroke. Najstarejša hči živi na Danskem, kamor se je poročila. Radi jih obiščemo; skandinavski način življenja mi je zelo všeč – skromno, družinsko, pošteno. Tam ni super bogatašev; kdor pa je bogat, tudi več prispeva. Zato tudi zelo revnih ni.
Slišim, da tudi plešete.
Znal sem predvsem kmečke plese, zdaj pa z ženo hodiva na plesne vaje, in to je super. Ples je več kot gibanje, je uživanje, sprostitev, usklajevanje, dopolnjevanje, krepi zdravje – skratka ima same odlike. Sicer tudi precej kolesarim, delam na zemlji, še zlasti v vinogradu. In se počasi pripravljam na upokojitev. Vendar bom tudi pozneje ostal dejaven lastnik, le več časa si bom lahko vzel in laže bom užival v dobri in zdravi hrani moje žene, ki je zaprisežena ekologinja in zagovornica zdravega in lepega življenja.
