Drobnogled uspeha - Katarina Žunič
Pravo zgodbo življenje podpre
Jana Murgelj, Stari most, d. o. o., PODJETNIŠKA MISEL: »Želim biti poštena do sebe in do okolja, v katerem delam. Etično delovanje je na prvem mestu, nad iskanjem razlike v ceni. Delam to, v kar verjamem.«
Uspeh št. 20
Jana Murgelj je lastnica čajarne in trgovine Stari most. Jana je po izobrazbi ekonomistka. Preden se je podala na lastno podjetniško pot, je še kot študentka v Ljubljani začela delati v IT panogi. Zase pravi, da je bila vedno nedojemljiva za avtoritete in toge sisteme, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo šla »na svoje«. »Kako sem se znašla s trgovino s čaji, niti ne znam prav opisati. Odvilo se je zelo hitro. Ko sem se odločila, da v Ljubljani zaključim, sem v Novem mestu najela prostor za trgovino in naročila blago. To je prispelo, ko sem bila še v službi, v kateri sem sicer povedala, da odhajam.«
V začetku poslovanja je Jana sodelovala s čajarno Cha iz Ljubljane in v svoji trgovini ponujala enake izdelke – čaje in pribor za pitje čaja. Vendar je zelo kmalu začela ponudbo širiti z zelišči in zeliščno kozmetiko, ker je čutila, da to manjka. Danes ima v svoji ponudbi tudi hrano in prehranska dopolnila
Hiša, v kateri je danes Stari most, je last očeta. Takrat je bilo spodnje nadstropje prazno že nekaj časa in dogovarjala sta se, da bi s trgovino začela tam. »Vendar sva oba precej temperamentna in se nisva uspela dogovoriti, zato sem se lotila poslovanja sama ter najela prostor na Rozmanovi ulici, kjer sem začela.« S tem sta oba dobila možnost zunanjega pogleda na situacijo. Oče je videl, da zmore tudi sama, Jana pa je cenila, kaj ji nudi s takim prostorom.
Po enem letu je trgovino preselila na zdajšnjo lokacijo na Glavnem trgu ob starem mostu, po katerem nosi ime. Tu je poleg trgovine uredila tudi gostinski lokal – čajarno. Ob tem je trčila ob togost sistema, ko je skušala pridobiti obratovalno dovoljenje. Ob prvem obisku je bil odgovor, da ga ne more dobiti. »Bila sem vztrajna in prepričana, da bom našla način. Vsakič sem poiskusila z drugačnim pristopom, in ko sem osmič potrkala na vrata pristojnega urada, uspela. Namesto da bi bil aparat naravnan tako, da te podpira v tem, kar želiš delati, da imaš čim manj težav, se pri nas srečuješ z nasprotnim in hitro naletiš na ovire.«
»Grenka izkušnja na začetku mojega delovanja je bilo spoznanje, da se nihče noče družiti z »neuspešnimi«. Pričakovala sem, da bodo tisti, ki so mi najbližji, prvi podprli moja prizadevanja. Vendar pa se je zgodilo, da so se umaknili. Šele po letu vztrajanja v poslu so se približali, ko so spoznali, da ta zgodba utegne uspeti. Prepričati sem morala neznance, preden so mi zaupali znanci.« O teh borbah in nešteto lekcijah, ki se jih je skozi svoj posel naučila do zdaj, pove, da to njena učiteljica ajurvede opiše, da če je zgodba prava, jo bo življenje podprlo. »Ni ravno ekonomska razlaga, vendar je to razlaga, ki jo jaz lahko sprejmem in sem je vesela.«
O svoji poslovni poti pravi, da je bilo v prvih petih letih podjetja skoraj kot z otrokom. »Vedno moraš biti na razpolago in veliko vlagati. Velikokrat pa v tem obdobju še nimaš veliko od tega. Imeti moraš močno motivacijo, da vztrajaš in ti ne zmanjka volje.« To opisuje kot višji klic. Čajarna ni narejena na način, da obiskovalca sili, da čim več naroči in čim prej gre. To bi bila večja ekonomska logika. »Sicer vem, kako bi bilo treba narediti, da bi prostor deloval v tej smeri, vendar v tem ne čutim svojega poslanstva.«
»Menim, da sta na trgu dva velika motivatorja podjetnikov, ki so uspešni. Ali ljubijo denar – tem lahko uspe celo hitreje, ker imajo zelo jasen cilj in usmerjeno pot – ali pa imajo neko idejo oziroma poslanstvo. Jaz se štejem med zadnje.« Podjetništvo ji je dalo veliko lekcij, predvsem jo je naučilo upoštevati pomen časa, ki da zadnji odgovor. Ne sebe ne drugih ne ocenjuje po trenutnem stanju. »V nasprotju z izpiti v šoli, ki jih imaš določeno število na leto in so rezultati takojšnji, je v življenju vsak dan izpit, s tem da rezultati ne pridejo takoj, ampak lahko šele čez leta.«
Kot največji izziv podjetništva izpostavi zaposlene. Ima 6 zaposlenih, 2 študentki in 1 zunanjo sodelavko. »Zelo smo si različni, z različnimi navadami, predispozicijami in usklajevanje je lahko tudi težava. Veliko se ukvarjam z zaposlenimi, da so navodila in pričakovanja jasna ter da ni nič samoumevno.«
»Po sedmih letih delovanja smo zdaj na točki, kjer imamo zalet in lahko odskočimo. Zdaj je čas, da si odgovorim, kako nadaljevati poslovanje. Ali krčiti, da lahko spet vse sama obvladujem, ali pa širiti z lastno ponudbo.« Janina vizija za podjetje je, da bo vse manj posredništva ter da postanejo tudi oni pridelovalci. »Zdaj sem s svojim kolektivom v odbdobju učenja in pridobivanja znanja. Naša prednost je ravno v količini znanja, ki se tu kopiči.«
Svoje poslanstvo vidi v povezovanju lokalne skupnosti in vračanju k lokalnemu gospodarstvu ter v oživljanju tradicionalnih lokalnih znanj. »Na primer, vedno se je na zelje dajala kumina, ker je pomembno vplivala na to, da zelje, ki je teže prebavljivo, ni povzročalo težav.« Taka izročila so imela svoj smisel in želi si prispevati, da spet oživijo. »Menim, da bi nas vrnitev v domače, lokalno gospodarstvo, ko bomo kupovali eden od drugega, pripeljalo nazaj k manj stresnem in prijaznejšem življenju. Vse več ljudi bo iskalo notranji prestiž, ki je pravzaprav osnovna potreba – da ješ kakovostno hrano. Hrano, ki je pridelana z dobro energijo. Res je, da so cene take pridelave višje. Vendar raziskave kažejo, da ozaveščeni kupec na koncu porabi manj, ker kupuje samo to, kar potrebuje. Želim si, da to ne bi bil prestiž, pač pa osnova in nekaj, kar si vsi zaslužimo – da jemo dobro in zdravo hrano.«
