Drobnogled uspeha, Katarina Žunič
Ustvarjanje na zidnem podstavku, Marjetka Saje Lukšič, Spina, Novo mesto, d. o. o.
»SVOJ STIL POSLOVANJA TEŽKO OPIŠEM, KER SEM SE VELIKO ZANAŠALA NA OBČUTEK. PRI SVOJEM DELU SEM POŠTENA IN DO VSEH IMAM ČISTO VEST. JE PA RES, DA NISEM VELIKO SPRAŠEVALA IN SEM SE VEČINOMA ODLOČALA SAMA.«
Uspeh št. 21
Marjetka Saje Lukšič je inženirka gradbeništva, ki je svojo poslovno pot začela v nekdanjem Pionirju, v katerem je bila statik. To je bila prava valilnica strokovnjakov na področju gradbeništva, med katerimi so mnogi ustanovili svoja podjetja. Med njimi je tudi ona, saj se je v nekem trenutku odločila, da zapusti Pionir in se preizkusi v podjetništvu. »Vsi so se čudili moji odločitvi, kar »na svoje«, pa še ženska, in se spraševali, kaj bom delala. Priložnost se je pokazala kmalu, ko je Krka gradila prizidek k upravni stavbi. S sodelavcem, ki je nekaj mesecev za mano prav tako zapustil Pionir, sva se dogovorila za sodelovanje in sva skupaj nastopila. Projekt sva dobila. To je bil tako velik projekt, da sem s tem preživela pol leta. Naslednje leto je bilo slabše, vendar sem tudi sodna izvedenka in cenilka, tisto leto pa je šlo v stečaj veliko podjetij, tako da sem delala predvsem cenitve. Od takrat pa je posel stekel.«
Kmalu na začetku poslovanja se je pokazala priložnost, ko je Občina Novo mesto objavila razpis za predlog sanacije vojaških objektov. Prijava na razpis je bila obsežna, rok za izvedbo pa zelo kratek. »Z nekdanjima sodelavcema iz Pionirja, ki sta bila tudi samostojna podjetnika, smo skupaj pripravili ponudbo in dobili posel. Pri tem smo videli, da je dobro biti del širše zgodbe. Ko sem šla na svoje, sem pogrešala delo v skupini, in tudi če želiš sodelovati na velikih projektih, se tega ne moreš lotiti sam. Zraven smo povabili arhitekta Igorja Derlinka in skupaj ustanovili podjetje Spina. Ime podjetja je predlagal Igor Derlink, ki je našel besedo spina v slovarju tujk in pomeni zidan podstavek. Od začetka smo bili vsi samostojni podjetniki in smo se s Spino prijavljali na razpise, za katere kot samostojni podjetnik nisi izpolnjeval pogojev.«
»Sčasoma je postalo administrativno bolj smiselno, da se v Spini zaposlimo.« Takrat se je eden od sodelavcev odločil, da se nam ne bo pridružil. »Razšli smo se prijateljsko, ostali pa smo Miran Markovič, Igor Derlink in jaz, ki smo tudi danes lastniki podjetja z enakimi deleži. Po 21 letih poslovanja smo še vedno prijatelji in se nismo skregali (smeh). Jaz sem bila od vsega začetka vodja in k sreči sta pustila, da imam vse vajeti v rokah jaz. Vedno sem se trudila delati pošteno, a odločno, in biti vodja, ki zna pohvaliti dobro delo, pa tudi grajati slabo. Mislim, da je bila to prava formula, ker smo uspeli zgraditi podjetje, ki danes poleg mene zaposluje 12 ljudi.« Podjetje je skozi leta počasi rastlo. »Sprva smo prostore najemali, nato smo zgradili svojo zgradbo, ki jo deloma oddajamo.«
V dvajsetih letih je bilo veliko projektov, med katerimi jih je nekaj, ki so ji posebej ostali v spominu. »Zagotovo Krkini projekti in zlasti Notol 1, ki je vsekakor nepozaben projekt zaradi svoje zapletenosti in velikosti.« Med najprijetnejšimi pa izpostavi polnilnico vode Costella. »To je bila zelo dobra ekipa, ki je natančno vedela, kaj hoče. Umestitev objekta v prostor je bila zaradi terena zelo zahtevna, ampak zaradi ljudi, ki so sodelovali pri projektu, je bila to res lepa izkušnja.«
Sodelovali so tudi pri projektih, za katere so bila pridobljena sredstva na evropskih razpisih, kot sta Anton Podbevšek Teater in Centralna čistilna naprava Novo mesto. »Pri teh projektih je bilo treba dobesedno čez noč pripraviti dokumentacijo. Vendar imam rada naloge, ko stopi skupaj cela ekipa in gremo vsi v isto smer. Mi, investitor in državni organi.«
Na težke razmere v gospodarstvu se prilagajajo, a je zelo težko poslovati. »Tako hudih razmer do zdaj še ni bilo. Bila so težka obdobja, vendar na splošno ni bila tako slaba situacija, tako brezizhodna, kakor se zdi zdaj, ko enostavno ne vidiš rešitve. Tudi investitorji so obupali. Za podjetje Akrapovič smo pripravili projektno dokumentacijo za investicijo v Črnomlju. Mi smo sicer svoje delo skoraj dokončali, vendar je realizacija najmanj preložena, če ne popolnoma odpovedana. Kljub temu da so to zares resni signali oblastem, te preprosto niso v stanju tega dojeti.«
»V 21 letih delovanja nismo imeli nikoli toliko težav, vsako leto smo imeli dobiček. To se je zdaj spremenilo, letos se nam prvič lahko zgodi celo izguba. K sreči smo v dobrih časih varčevali in si prihranili kupček, ki zdaj rešuje težke razmere. Seveda smo se odločili za ukrepe, kot je znižanje plač, a vendar število zaposlenih ohranjamo.«
Zdaj Marjetka Saje Lukšič predaja posle. Direktor podjetja je od marca letos Igor Derlink. »Jaz sem se upokojila, a ostajam v Spini kot prokuristka in se večinoma ukvarjam le še s financami. Projekte spremljam toliko, da bdim nad roki, sicer pa sem vodenje projektov prepustila. Ni dobro, da se na hitro umakneš iz podjetja. Dobro je, da posle predaš počasi, v miru. Kljub temu da si pripravljen vse povedati, je to nemogoče, saj nastopijo razmere, ki niso predvidljive. Posebej danes.«
Ko pogleda na svojo poslovno pot, pravi, da je najbolj ponosna na dejstvo, da nihče ni odšel iz podjetja zaradi nezadovoljstva. »Dve sodelavki sta nas res zapustili, vendar zaradi življenjskih okoliščin.« To, da so kolektiv, ki deluje kot družina, v kateri vlada prijetno vzdušje, ji je v posebno zadovoljstvo.
Kljub temu da je zdaj poslovanje težko, ki ga poleg gospodarskih razmer otežuje še prezapletena birokracija, pa so tukaj objekti, ki so priča njihovemu delu. »Z velikim zadovoljstvom se sprehodim po mestu in opazujem objekte, pod katere se je podpisala Spina.«
