Intervju

Navaden pogovor o nenavadnih stvareh

Uspeh št. 7

Franc Frelih, član NO GZDBK, lastnik in solastnik kar nekaj podjetij, skrben oče, ljubitelj narave in – milijonar.

Po podatkih revije Manager ste v prvi tretjini najbogatejših Slovencev; ali so bile to že vaše otroške sanje – biti uspešen poslovnež in milionar?

Verjetno si vsak otrok želi imeti toliko denarja, da bi si kupil, kar si želi. Tudi jaz sem kot otrok imel take želje, čeprav nisem nikoli občutil pomanjkanja. Toda to je bilo daleč od sanj po milijonih; tega si še predstavljati nisem znal. Tudi danes, ko preštevajo moje premoženje na tak ali drugačen način, nimam občutka, da sem zelo bogat, da sem zelo uspešen … Delam, vlagam, sprejemam nove izzive, pri vsem tem pa nimam kakšnih megalomanskih načrtov za naprej. To, kar imam, se je porajalo postopno in nenačrtovano in predvidevam, da bo tako potekalo moje poslovno življenje tudi v prihodnje.

Po osnovni šoli se je vaša družina preselila v Ljubljano, vi pa ste se po končanem študiju vrnili v Šentrupert. Kaj vas je vleklo nazaj?

Kot sem omenil, nisem človek načrtov – sledim bolj nagonu, notranjim potrebam. V Ljubljani sem hodil na jezikoslovno gimnazijo, v kateri smo dobili zelo široko in poglobljeno znanje vseh gimnazijskih predmetov, še zlasti francoščine in angleščine (poleg šolskih ur smo imeli izmenično vsak dan tudi dve uri konverzacije s tujimi profesorji), imeli smo tudi italijanščino, nemščino in latinščino. Vendar sem se po maturi odločil za študij ekonomije in ga uspešno zaključil. Dobil sem kar nekaj ponudb za zaposlitev, med drugim v Fructalu, v katerem sem delal del diplomske naloge. Toda mene je vleklo domov, saj sta se starša vrnila v Šentrupert. Moj oče, ki je bil pred tem zaposlen tudi v Dani, je začel s svojim podjetjem – predelavo plastike – in sem se mu pridružil.

Se spomnite občutka, ko ste zaslužili svoj prvi milijon, v kateri koli valuti je to že bilo?

Ne, ne spomnim se, ker pravzaprav niti nisem vedel, kdaj je prišel ta milijon – posli so se dobro odvijali , toda kot je denar prihajal, sem ga tudi investiral, vlagal naprej. Če bi bilo to na knjižici, bi bil ta »uspeh« bolj viden, tako pa se je kar nekam skril …

Ste lastnik kar nekaj podjetij. Nam jih predstavite?

Plasta, v kateri sem tudi direktor, je podjetje, ki izdeluje gradbene folije in vreče nizke in visoke gostote. Folij imamo več vrst – od opozorilnih trakov širine 5 cm do 12 metrskih folij, ki jih uporabljamo za rastlinjake. Tu so močne folije za embalažo, na primer za pakiranje plastenk, ter folije za gradbeni material, kot je opeka, izolativni materiali ipd. 

Naša odločitev, da se širimo, je spodbudila nakup drugih podjetij. Ocenili smo namreč, da širitev na obstoječi lokaciji v Šentrupertu ni primerna, še lasti, ker smo v majhnem kraju sredi lepe okolice in povečevanje proizvodnje že iz tega razloga ne pride v poštev. Nato smo kupili podjetje Plama Termoplast iz Podgrada pri Ilirski Bistrici. To je bilo nekoč naše konkurenčno podjetje, ki je, potem ko ga je zapustil zelo uspešen direktor, zašlo v težave prav zaradi slabega vodenja. Krekova družba mi je ponudila odkup, vendar sem šel v ta projekt samo pod pogojem, da podjetje vodi prvotni direktor. Dal sem mu možnost, da si pridobi določen lastniški delež, in tako najino solastništvo rojeva dobre sadove. To podjetje izvaža predvsem v zahodno Evropo – na Dansko, v Anglijo, Belgijo, Nemčijo, Avstrijo itd. –, medtem ko Plasta pokriva tržišče do 500 km od podjetja; še najdlje so naši makedonski kupci.

Kaj pa Dana?

Pri Dani gre za podobno zgodbo; res je, da sem na Dano tudi čustveno vezan, saj je bila pojem naše doline. Dana je imela dokaj neprimerno lastniško strukturo (mali delničarji in skladi) in bila je v precej slabem stanju. Krog se je ožal, in zato je bilo treba s sanacijo pohiteti, da smo spet začeli uživati zaupanje tako pri dobaviteljih kot kupcih. Kot večinski lastnik sem z menedžersko ekipo uspešno izpeljal kar precej sprememb.

Kakšen je tržni delež vode iz Dane?

Dana, ki je bila nekoč prepoznavna predvsem po alkoholnih pijačah, je danes najbolj prepoznavna po vodi. Naš delež je pri t. i. mirnih vodah, to so vode, ki ne vsebujejo CO2, največji v Sloveniji. Danina voda ima status mineralne vode. Ta status si pridobi kakovostna voda pod pogojem , če so dve leti, ko je pod strogim nadzorom, vsi parametri stalni. Toda to me še ni popolnoma zadovoljilo; želel sem priti do vseh možnih analiz Danine vode. Ob odličnih fizikalnih testih, ki so verodostojni za trgovce in kupce, sem se odločil tudi za biološke teste. Teh sicer proizvajalci drugih ustekleničenih vod ne uporabljajo, ker lahko pomenijo veliko tveganje, saj dobri fizikalni rezultati še niso porok tudi za dobre biološke rezultate. Biološki testi namreč pokažejo, kako voda deluje na žive organizme. Rezultati bioloških analiz Danine vode so bili tako dobri, da so jih strokovnjaki trikrat ponovili. Želeli so se trdno prepričati o odličnosti rezultatov. To me je seveda neizmerno razveselilo. Žal kakovost vode ne vpliva na ceno: kupci pijejo vse ponujene vode in trgovci nižajo cene ne glede na kakovost … Za enkrat je to še tako.

Voda je strateška surovina in njena kakovost bo zagotovo pridobivala tudi na ceni …

Računamo na to. Zavedamo se pomena kakovostne vode in vodstvena ekipa v Dani razmišlja o vodi kot zdravilu – glede na izsledke znanosti, da ima voda spomin in še mnoge druge sodobne raziskave, ki vodi pripisujejo izjemne lastnosti.

Sicer pa ima Dana tudi kakovostne sokove iz domačih surovin, še zlasti iz domačih jabolk, ki jih na leto zmeljemo od 3 do 4 tisoč ton.  Ker smo v Sloveniji edini, ki še meljemo domača jabolka, smo v Dani dobili vse več prošenj različnih lovskih družin, da jim prodamo tropine. Te namreč uporabljajo za krmljenje gozdnih živali, še zlasti jelenov in košut. Povabljen sem bil na ogled, kako to krmljenje poteka. Toda ko smo čakali na preži, smo v daljavi videli trop jelenov in košut, ki so bežali stran od krmišča, pregnala sta jih dva medveda, ki sta se mirno krmila. Po njunem obnašanju sodeč jima je sadje v želodcu že zavrelo in bila sta očitno opita. Eden od lovcev ju je pregnal kar z rokami, da je naredil prostor za jelene. Tako Dana skrbi tudi za naše gozdne živali …

Zanimiva je zgodba s tovarno SEP v Mokronogu, ki je tudi uspešna.

Šlo je za voluminozne izdelke, potrebne za avtomobilsko industrijo, ki jih ni bilo smiselno uvažati. Zato so me povabili v Revoz na pogovore, ali bi bil pripravljen sodelovati. Prvi zaposleni v SEPU je bil Edo Pal, ki je potem prevzel vodenje družbe. Kmalu se je število zaposlenih povečalo na več kot sto in prvotna lokacija v prostorih Plaste je postajala premajhna. Ker Francozi niso bili zainteresirani za investicijo v nepremičnino, je Plasta zgradila novo sodobno tovarno v Mokronogu in jo dala v najem podjetju SEP, ki danes zaposluje 120 delavcev. SEP ima podružnico z 80 zaposlenimi tudi v Bijelini v Republiki Srbski. Od začetka SEP odlično vodi prvi zaposleni v tem podjetju, to je Edo Pal. Tudi v lanskem letu je kljub krizi dosegel lepe rezultate.

Kako se je sicer recesija odrazila v vaših poslih?

Lani smo imeli za desetino zmanjšan obseg proizvodnje, mnogo hujše predvidevam, da bo letos. Gradbena industrija, za katero precej delamo, je zamrla, denarja ni, kreditov tudi ne, likvidnost je vprašljiva … Tudi velika podjetja, za katera delamo, nam ne plačujejo in z izterjavami imamo precej težav. In tako je realno pričakovati precej težko leto.

Pa poteze vlade, kako jih ocenjujete?

Pravzaprav jih niti ni bilo kaj dosti; kar pa je bilo narejenega, ni mogoče oceniti kar pavšalno. Vlada niti ne more sprejemati bistvenih potez oz. to ni tako enostavno, kot se sprva zdi. Ker smo majhno gospodarstvo, smo precej odvisni od gibanj v Evropi in tega se je treba zavedati. Želim si, da bi čim prej prebrodili krizo in da bi iz nje izšli s čim manj posledicami. Veliko bo naredila vlada za gospodarstvo, če bo država poenostavila določene postopke in če bo cenejša. Sedaj je absolutno predraga.

Kaj menite o dvigu najnižje plače v Sloveniji?

V naših podjetjih nimamo težave s tem, lahko pa rečem, da je dvig nujen, saj vsi vemo, kako težko je preživeti mesec s tako plačo.  

Kako izražajo podjetja, ki so v vaši lasti, družbeno odgovornost?

Vsa naša podjetja imajo certifikate tudi s področja okoljevarstva, na katerem se obnašamo skrbno in odgovorno. Prav ta čas smo vključeni v projekt Očistimo Slovenijo. Glede na dejavnost nudimo podporo različnim vsebinam; Dana močno podpira šport in še zlasti kulturo tudi širše, ne le lokalno. Na humanitarnem področju delujemo predvsem lokalno; še zlasti, ker delujemo v manjših krajih, kjer ni drugih večjih podjetij, ki bi lahko pomagala. Kot primer naj navedem samo gasilska društva, ki jih je na našem koncu zares veliko, in vsa prihajajo na naša vrata …

Pravite, da imate dobro skupino menedžerjev, ki vodijo vaša podjetja; kakšen pa je vaš slog vodenja?

Imam mehak način vedenja, morda sem še preveč popustljiv, kolegialen in razumevajoč. Sicer se je do sedaj to še vedno obneslo.

Pregovorno sta dva tipa milijonarjev. Prvi je nenehno obremenjen z delom, stalno na preži, v stresu, zaskrbljen, stiskaški … In drugi uživaški, nastopaški , išče visoko družbo (ali pa ta išče njih). Se najdete v katerem od teh modelov?

Oba sta pregovorna, življenje pa je pogosto nekaj čisto drugega. Tudi pojem milijonarja je precej vprašljiv. Naša družina – starša in trije bratje – smo živeli zelo lepo in umirjeno družinsko življenje, in to je še vedno moj ideal. Če le morem, vsak dan obiščem očeta in se pogovoriva o tem in onem. Po operaciji na srcu je spet poln moči; naj povem, da je moj oče prvi častni občan občine Šentrupert. Zelo pogosto grem na grob mame in brata, sicer pa se posvečam svoji družini, mojim trem otrokom Evi, Francetu in Ani, ki živijo z menoj, in tudi četrtemu Mihi, ki je najstarejši. On si je že ustvaril svojo družino in ima tri hčere – Nuško, Niko in Nino. Tudi Miha je zaposlen v Plasti. Imam veliko prijateljev in prijetno družbo tako v Šentrupertu kot v Ljubljani, Novem mestu in še kje. Med njimi so mnoga imena iz t. i. visoke družbe oz. javnega življenja. Toda poznam jih še iz študentskih časov in ostali smo dobri znanci. Rad igram tenis in rad se družim z ljudmi. Predvsem pa sem strasten gobar, zelo uživam na sprehodih s psom, še zlasti po gozdu. Narava mi veliko pomeni.

Kaj bi ocenili kot svojo najboljšo lastnost?

Raje povem, kaj so moje šibke točke. Rad dobro jem in preveč kadim, čeprav vedno znova sklenem, da moram s tem prenehati. Mislim, da sem dober oče in da sem dober sin, tako kot je to tudi moj brat, ki dela v Ljubljani, saj ima tam projektivni biro, v Šentrupertu pa je prevzel domačijo z odlično vinsko kletjo. Lahko rečem, da sem delaven in da si pri tem znam vzeti čas tudi za druge stvari, kot sem že omenil, in ki niso povezane samo z delom in denarjem.

Slišala sem trditev poslovneža, da sta ura in avto njegova vizitka. Kakšna je vaša vizitka?

Navdušen sem nad dobrimi avtomobili. Lani sem si kupil porcheja. Rad imam dobre ure, toda šele v zadnjem obdobju. Dolgo pa na ure nisem nič dal, na kar me je opozoril tudi moj prijatelj urar. Nekoč mi je prinesel na izbiro več ur, pa se nisem mogel odločiti za nobeno. Ker je vztrajal, sem dejal, da mi je še najbolj všeč ura, ki jo ima on, vendar sem se hitro začel izgovarjati, da je verjetno pretežka in da se je ne bi mogel navaditi. Zato mi jo je dal za določen čas na preizkus, in če mi bo všeč, jo bom plačal, ko se dokončno odločim za nakup, je dejal. To uro sem pokazal še drugemu urarju, ki je bil nad njo navdušen. Vprašal sem ga, ali je vredna svojega denarja. Takrat je stala 3 tisoč mark. Dobil sem odgovor, da je gotovo ukradena, ker je cena prenizka, in jo naj kar takoj vrnem, da ne bom imel kakšnih sitnosti. Ko sva ugotovila, da mi jo prodaja človek, ki je zastopnik za to znamko, je bilo jasno, zakaj je cenejša. Tako sem ugodno kupil prvo »nobel« uro in še vedno jo imam najrajši.

Kaj vas še razveseljuje? 

Zelo rad imam glasbo, vso dobro glasbo od klasične do zabavne. Moji hčeri Evi, ki koleba med študijem prava in muzikologije, bi želel zadnje, saj menim, da bi kot profesorica glasbe imela veliko mirnejše, bolj zadovoljno in lepše življenje kot pravnica. Toda izbira je njena. V pisarni imam tudi nekaj likovnih del,pretežno platna moje sestrične Nataše Ribič, ki je akademska slikarka. Rad imam slike, vendar me morajo pomirjati; se zgodi namreč, da me nekatere žal iritrirajo. Vse okoli sebe doživljam precej intenzivno – ljudi in stvari.

Kakšna je vaša filozofija, želje …?

Nimam kakšne posebne filozofije in nimam drugih želja kot to, da bi delo dobro teklo in da bi bili vsi skupaj – moji otroci, vnukinje, moji najbližji in jaz – zdravi in zadovoljni.

Nazaj