Mediacija – višja kultura odnosov
Pogovor z Nino Betetto, vrhovno sodnico, članico UO Društva mediatorjev Slovenije in eno prvih mediatork pri nas.
Uspeh št. 8
Mediacija je pri nas dokaj nov način reševanja sporov. Kdaj smo v Sloveniji začeli s tem mirnim načinom urejanja spornih zadev?
Prva sodišču pridružena mediacija je pri nas potekala leta 2001. Da je tudi v Sloveniji zaživela oblika mirnega reševanja sporov, gre zasluga sodni upravi Okrožnega sodišča v Ljubljani (takrat ga je vodil Aleš Zalar), ki je podprla uvedbo mediacije. S tem je bilo rešeno organizacijsko vprašanje, sledilo je izobraževanje mediatorjev in sodnikov. Prvi mediatorji smo se izobraževali v tujini, naši trenerji so bili iz ZDA in z Nizozemske, držav, ki sta že imeli dolgoletne izkušnje in lepe uspehe na področju sodne mediacije. Predsednica Društva mediatorjev Slovenije Gordana Ristin in jaz sva bili med prvimi mediatorkami na sodišču. Imamo namreč dve vrsti mediacije: mediacijo izven sodišča ter sodišču pridruženo mediacijo. Mediacija zunaj sodnega procesa je možna pred vloženo tožbo, če pa je ta že vložena in če se stranki strinjata, pa pride do t. i. sodišču pridružene mediacije.
V svetu je mediacija zelo uveljavljena. Oglašuje se kot hitro in poceni reševanje sporov. Je zato tako zelo popularna še zlasti v ZDA?
Ideja izhaja iz azijske kulture, v kateri je mirna rešitev vrednota. To idejo je zahodni svet dopolnil še z nekaj vsebinami (med drugim tudi z metodami pogajanja t. i. harvardske šole in delno tudi z metodami psihoterapije) in tako dobil nov, sodoben izdelek. Ni pa enotnega modela za cel zahodni svet, ampak ga vsaka država prilagodi glede na svoje kulturno okolje, vrednote … V nemškem modelu, na primer, je vse bolj strogo normirano, mi smo za naše slovenske razmere prilagodili nekoliko mehkejši nizozemski model. Posebnost ameriškega modela je v tem, da so stranke zaradi izjemno visokih stroškov sodnega postopka dodatno motivirane za mediacijo; komercialna mediacija je sicer draga, a sodni postopek je še bistveno dražji. Poznajo pa tudi druge zvrsti nekomercialne mediacije (npr. na občinah), ki je za stranke pogosto brezplačna; lahko bi rekla, da pri njih velja pravilo »naj cveti sto cvetov«.
Koliko časa traja postopek mediacije?
Lahko rečem, da je povprečje od enega do treh srečanj, ki trajajo od ene do treh ur.
Namen je doseči mirno rešitev spora. Preden pa je dosežen ta cilj, je verjetno na obravnavi zelo vroče, čustveno napeto …, saj gre vendarle za spor.
Mediatorji smo usposobljeni tudi za obvladovanje takih situacij. Izobraževanje, ki ga izvajamo tudi v našem društvu, je zahtevno in vsebuje večdisciplinarna znanja in veščine – tudi iz pogajanj, psihoterapevtskih tehnik, gre za vsestransko razumevanje konflikta … Z močnim poudarkom na etiki! Povedati moram, da mediator ni rešitelj in da naša vloga ni spreminjati stranki v postopku, ampak ju pripeljati na pot, po kateri lahko prideta do skupne rešitve. Mediator je torej pomočnik. Postopek je zaupen, saj se ne vodi zapisnika in v določenih okoliščinah je celo vsebina sporazuma lahko tajna. Prednost mediacije je zlasti v dejstvu, da vpletena stranki dejavno sodelujta pri reševanju spora, da spoznavata argumente druge strani in da prideta do rešitve, ki za obe strani pomeni zmago. V sodnem procesu izročimo usodo svojega primera sodišču, ki izhaja iz pogodbenih in drugih pravic, pri mediaciji pa iščemo rešitev na osnovi skupnih interesov. Spor rešujemo torej na drugi podlagi kot sodišče. Na gospodarskem področju je izjemnega pomena urediti poslovni odnos, tako da se razmerje nadaljuje in da se pri tem ustvari dodatno vrednost oz. da se »pogača« za obe stranki poveča. Če pride do sporazuma, je mediacija gotovo hitrejša in cenejša rešitev spora za stranke kot sodni postopek.
Kako se je pri nas prijela sodna mediacija in kaj vse je mogoče reševati s tem mirnim postopkom?
Z mediacijo lahko rešujemo vse vrste sporov oziroma konfliktov. Lani se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani s postopkom mediacije uspešno zaključilo približno tisoč zadev, v povprečju pa je uspešnost 50-odstotna. Zaenkrat podatki kažejo, da so sodišču pridružene mediacije uspešnejše kot mediacije izven sodišča. Vzrok vidim predvsem v dejstvu, da so nevladne organizacije pri nas še slabše razvite. Zato reševanje večjih zadev – premoženjskih, družinskih , primerov intelektualne lastnine in drugih gospodarskih konfliktov – stranke bolj zaupajo sodni mediaciji. Mediacija prinaša višjo kulturo odnosov in je vsekakor prava pot za zrele, odgovorne, razumne ljudi. Prihodnost vendarle vidim v pospešenem razvoju mediacije zunaj sodišča, in sicer tako pri reševanju manjših sporov (npr. medsosedskih) kot tudi zahtevnih gospodarskih sporov, pri čemer je npr. Gospodarska zbornica Slovenije do sedaj dajala prednost arbitraži.
Odslej je mogoče tudi spore na Višjem sodišču v Ljubljani reševati z mediacijo. Kako je s temi novostmi? In koliko stane mediacija?
Novi Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov določa, da so prvostopenjska sodišča strankam kot metodo rešitve spora dolžna ponuditi mediacijo, še vedno pa velja, da se stranke prostovoljno odločijo, ali bodo tako ponudbo sprejele ali ne. Kot dodaten standard se je Višje sodišče v Ljubljani mediacijo odločilo ponuditi strankam v pritožbenem postopku; začetni rezultati so spodbudni, saj je bilo od septembra 2009 v tem programu uspešno rešenih že deset zadev. Po novem ostaja mediacija, govorim o sodišču pridruženi mediaciji, brezplačna v družinskih zadevah, v civilnih zadevah so prve tri ure brezplačne, ostalo pa je plačljivo, vendar so tarife v razumnih zneskih. Mediacija za gospodarske spore pa je v celoti plačljiva.
