Razporeditev delovnega časa delavcev

Delovni čas je zagotovo področje, s katerim bi se morali delodajalci več ukvarjati. Skladno z Zakonom o delovnih razmerjih je lahko delovni čas razporejen na tri načine: enakomerno, neenakomerno ali začasno prerazporejen. Zaradi nerazumevanja zakonodaje in palete možnosti, ki jih ta ponuja, ima večina delodajalcev v pogodbah o zaposlitvi ali določeno enakomerno razporeditev delovnega časa ali zapisane kar vse tri opcije, kljub temu, da se le-te med seboj izključujejo! Obstaja še tretja možnost, prav tako pogosta izbira delodajalcev, pri kateri v pogodbi o zaposlitvi razporeditvi delovnega časa ni namenjen niti en odstavek, ne glede na to, da je to obvezna sestavina pogodbe o zaposlitvi. Na mestu je vprašanje, katera izmed opcij lahko delodajalcem povzroči več škode? Odgovor je enostaven - vsaka od teh opcij, če ne ustreza dejanskemu delovnemu času in ni prilagojena organizaciji dela pri delodajalcu. Sedaj je primeren trenutek, da členom pogodbe o zaposlitvi, ki urejajo razporeditev delovnega časa, namenite nekaj pozornosti!

Kdaj: četrtek, 5. september 2019, ob 8.30 

Kje: v sejni sobi GZDBK (Novi trg 11 - II. nadstropje, Novo mesto)

Pogosto se zgodi (sedaj, ko je obdobje pomanjkanja kadra, toliko pogosteje), da delodajalci v času povečanega obsega dela ne razpolagajo z zadostnim številom delavcev, ki bi lahko delo opravili skladno z dogovorjenimi roki delodajalca z naročnikom/kupcem. Na drugi strani pa se lahko ti isti delodajalci, v obdobju, ko je dela manj, odločajo za vročitev odpovedi pogodb o zaposlitvi zaradi pomanjkanja dela. Delodajalci, ki imajo pogosta nihanja med povečanim in med zmanjšanim obsegom dela, imajo pri ravnanju z razporeditvijo dela in organizacijo delovnega časa še toliko večji izziv! Tudi, če pri delodajalcu, zaradi teh nihanj, niso potrebne tako ekstremne poteze kot je odpoved pogodbe o zaposlitvi, se v praksi zaznava, da delodajalci slabo ali sploh ne poznajo razlik med enakomerno, neenakomerno in začasno prerazporeditvijo delovnega časa!

Razporeditev delovnega časa, ki ne podpira dejanske organizacije dela lahko delodajalcu prinese številne negativne posledice. Med drugim tudi nepravilen obračun plač zaposlenih, kopičenje nadur, izplačevanje nadur zaposlenim v obliki stimulacije, povečanje administrativnega dela, nepravilno vodenje evidence o delovnem času ali celo vodenje dveh evidenc – ene dejanske in druge, ki jo delodajalci predložijo v primeru inšpekcijskega pregleda itd. Vse našteto pa povečuje možnost, da bodo delavci v postopkih pred delovnopravnimi sodišči uspešni, s čimer se lahko omaje tudi ugled in zaupanje v delodajalca. Zakaj bi tvegali, da nastopijo takšne težave, ko pa se lahko temu z boljšim poznavanjem zakonitih možnosti enostavno izognemo?

Večinoma delodajalci ne poznajo prednosti, ki jih omogočata začasna prerazporeditev ali neenakomerna razporeditev delovnega časa. Zaradi tega bomo na seminarju posebno pozornost namenili prav tema dvema možnostma. Ne glede na to, da polni delovni čas običajno traja 40 ur na teden in 8 ur na dan, delodajalci večkrat ne vedo, da ni nujno, da se vsaka ura, ki presega ta čas, šteje kot nadura delavca. Poudarili bomo prednosti in slabosti posamezne razporeditve delovnega časa ter se osredotočili na iskanje najoptimalnejših zakonitih rešitev v odvisnosti od dejavnosti in organizacije delovnega procesa delodajalca.

*****
Seminar bo podkrepljen s številnimi dobrimi in slabimi primeri iz prakse. Dobrodošlo je, da udeleženci na seminarju z vprašanji aktivno sodelujejo in so vabljeni, da svoja vprašanja sporočijo že pred izvedbo seminarja.

*****

Vljudno vabljeni!