Pogled
Regije in ustvarjalni poklici
Marjan Ravbar, znanstveni svetnik in izredni profesor, vodja oddelka za socialno geografijo na Geografskem inštitutu Antona Melika, ki deluje v okviru ZRC SAZU, se zadnjih 25 let intenzivneje posveča raziskovanju urbane geografije, geografije človeških virov in regionalnega razvoja. Sodeloval je pri številnih projektih, pomembnih za našo državo, med drugim pri pripravi Strategije gospodarskega, regionalnega in prostorskega razvoja Slovenije. Bil je član strokovnega sveta za pripravo Poročila o človekovem razvoju na UMAR, sodeloval je tudi v mednarodnih projektih, med drugim je bil tudi član ožje delovne skupine za srednjo in JV Evropo akademije s sedežem v Hannovru. Je izredni profesor za predmet Regionalno planiranje na UP FHŠ Koper ter Humano geografijo na FUDŠ Univerze v Novi Gorici.
Uspeh št. 15
Evropa temelji na regijah, ki so – med drugim – tudi oblikovalke in skrbnice za ustvarjanje ugodnega okolja za razvoj gospodarstva. Zakaj Slovenija še nima regij?
O tem se pogovarjamo že 20 let, pa jih še vedno nimamo. Pred vstopom v EU nam je na tem področju svetovala irsko svetovalno podjetje, ki je sodelovalo z domačimi strokovnjaki; tudi jaz sem bil med njimi. Toda pri mozaično prepleteni in na drobno členjeni Sloveniji se stanje hitro spreminja, kar narekuje specifičen pristop. Tudi razvita ljubljanska ali pa dolenjska regija skriva v sebi manj razvite ali celo nerazvite dele: Novo mesto kot središče gospodarske moči regije ima ob sebi Belo krajino s svojimi težavami, Suho krajino, kjer še vodovoda nimajo vse vasi, pa specifično Posavje. Skratka, situacija je zelo raznovrstna. In tako je povsod po Sloveniji. Vendar pa so tudi klasifikacijski kazalci stopnje razvitosti, ki temeljijo pretežno na odstotku brezposelnosti in BDP, premalo natančni oz. premalo povedo, kar velja za Slovenijo in za EU. V Hannovru, kjer je naša skupina delala na regijskem načrtovanju, smo oblikovali enoten sistem indikatorjev za spremljanje regionalnega razvoja, ki zajema že omenjene ekonomske pokazatelje kot tudi pokazatelje kakovosti življenja. In ta sistem smo priporočili vladam vseh sodelujočih držav.
Kako torej oblikovati regije?
Predvsem mora biti več politične volje. Vseh 212 občin sprejema svoj prostorski načrt, čeprav nimajo ustreznega kadra oz. znanja za prostorsko načrtovanje. Zato povsod nastajajo obrtno-industrijske cone itd. Pri tem bi bile logične in nujne regijske strategije, kajti dejstvo je, da če ni kritične mase v urbanem okolju, bo tudi podeželje stagniralo. Menim, da bi Slovenija lahko imela od 6 do 8 regij oz. nacionalnih središč, meja je nad 200 tisoč prebivalci. Znotraj teh pa bi lahko oblikovali neformalne, toda prilagodljive t. i. menedžement regije. Prostorsko in gospodarsko planiranje bi moralo potekati na ravni državnih središč, občine pa bi to strategijo le uresničile. V Evropi imajo regije nad 500 tisoč prebivalcev. Ta kriterij dosega le ljubljanska regija, ki je tudi sicer zelo močna. Novo mesto kot središče regije bi moralo krepiti svoj položaj tudi tako, da prisluhne specifičnim potrebam okolij od Suhe do Bele krajine pa Temeniške in Mirnske doline do Posavja. Sodelovati je treba, saj smo skupaj močnejši.
Pravimo, da je znanje ključ do razvoja. Vi dodajate, da so to ustvarjalni poklici.
Vzpon ustvarjalnega razreda je pogosto citirana knjiga Richarda Floride, v kateri razloži idejo, da so skupine ustvarjalnih poklicev gonilo razvoja. Najprej je to menedžment, nato tehnični izobraženci, ki se ukvarjajo z razvojem in inovacijami, tretja skupina pa so umetniki. Ti so kot magnet, ki ustvarja primerno ustvarjalno oz. kulturno okolje. Analize so tudi pokazale, da so generatorji napredka srednje velika mesta, ne velemesta. Po kriterijih Floride je tudi EU oblikovala enotno metodo za bazo podatkov ter enotno klasifikacijo.
Vse te relacije in odnose ste skrbno analizirali. Kje je Slovenija glede na Evropo?
V skandinavskih državah, Angliji in državah Beneluksa, ki so na vrhu, imajo tretjino ustvarjalnih poklicev; mi jih imamo petino. Smo pa v obdobju med letoma 1991 in 2002 v Sloveniji, skupaj z Moldavijo, dosegli najhitrejšo rast na tem območju. Število diplomantov se je dvignilo za polovico, med njimi pa je bilo več deklet kot fantov. K tako ugodnemu rezultatu je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da ni bilo zaposlitev in so se mladi po srednji šoli odločali za študij.
In kako so ustvarjalni poklici pri nas porazdeljeni?
Glavnina je v Ljubljani, kjer je kar 5-krat več ustvarjalnih poklicev kot v Mariboru, ki je na drugem mestu. Ostala središča – Novo mesto, Celje, Kranj in Koper – pa so približno enakovredni s 500 ustvarjalnimi poklici. Toda v Novem mestu je kar 300 teh v Krki. Nadaljnja raziskava je tudi pokazala, da osebe s temi poklici živijo pretežno na robu mesta ali izven. Tisti, ki delajo v Ljubljani, živijo v Grosupljem, na Vrhniki, v Kamniku itd. Za sodobno inovacijsko družbo torej ni pomembna le dobra prometna povezava, ampak tudi ostalo podporno okolje; sodobna tehnologija – širokopasovno omrežje, saj svet postaja globalna vas. Tako se oblikuje tudi dovolj velika kritična masa. Zato niso več toliko perspektivni veliki konglomerati, ampak spodbudna lokalna okolja. Tako bi bila lahko Slovenija prijazno okolje za pomembne tuje ustvarjalce.
