Pogled - Lidija Jež
Družbena odgovornost in etika soodvisnosti
Ddr. Matjaž Mulej, doktor ekonomskih in menedžmentskih znanosti, je mednarodno priznan strokovnjak, ki se zadnja leta ukvarja zlasti z družbeno odgovornostjo. Je tudi avtor dialektične teorije sistemov in teorije inovativnega poslovanja.
Uspeh št. 16
Pojem družbene odgovornosti je zelo širok, a vendar pogosto razumljen ozko, predvsem kot dobrodelnost, prostovoljstvo.
To je le majhen, vendar pomemben delček družbene odgovornosti. Hkrati je prav to edini del s področja družbene odgovornosti, ki nekaj stane – vse ostalo prinaša le koristi. Družbena odgovornost je delovanje, ki preprečuje nastajanje stroškov. Pomeni torej poštenost in zanesljivost iz ekonomskih razlogov. To je poslovna praksa resnih podjetij z dolgoročnim in s širokim pogledom na to, kaj vodi v poslovne uspehe. Družbeno odgovorna podjetja skrbijo za zadovoljstvo ljudi, za primerne plače in prava razmerja, za dobro počutje ljudi. Ta podjetja naredijo za sodelavce, poslovne partnerje in okolje več, kot narekujejo zakonski predpisi. Sem zagotovo sodijo Krka, Trimo in podobni.
Na letošnjem Forumu odličnosti ste prvič javno predstavili 16 kriterijev za merjenje ekonomskih kategorij družbene odgovornosti.
Ti kriteriji so nastajali bolj intuitivno kot pa na osnovi empiričnih raziskav. Jasno je, če so zaposleni zadovoljni, če se počutijo upoštevane, spoštovane, potem ne bodo stavkali, ne bodo zbolevali in bežali z delovnega mesta. Torej ne bo stroškov, ki jih povzroča slabo ravnanje. Nasprotno – zaposleni bodo pri delu uspešnejši, bolj ustvarjalni itd. Preprečiti škodo je bistvo gospodarstva; tega pa računovodstvo ne more prikazati. Njegovi standardi kažejo le odhodke, nastale stroške, izgube ipd.
V katerih mednarodnih dokumentih je zajeta družbena odgovornost in kako jo opredeljujejo?
Zajeta je v dokumentih OZN in EU ter v standardu ISO 26 000. Ta vsebuje sedem področij: vodenje organizacij, človeške pravice, zaposlovanje, okolje, operativno ravnanje, pravice potrošnikov, vključenost v skupnost in njen razvoj. Vse te vsebine povezujeta soodvisnost in celovit pristop, ki pa sta prvič v zgodovini vključena v dokument ISO z globalno veljavo. Slovenija je kot članica EU in OZN zavezana vsem tem dokumentom; zato ne bi smelo biti več izgovora, da so anomalije posameznega podjetja le njegova notranja zadeva. EU je sprejela akcijski program, Slovenija pa ima medministrski koordinacijski organ, a deluje žal le formalno.
Družbena odgovornost zahteva tudi drugačno vodenje.
Seveda – od podjetij do države. Pri nas se mnogi še vedno obnašajo po principu besedne igre »oblast, last, slast, krast«. Ali vladati ljudem je enako obvladati ljudi z zlorabo vred. Zanimiva je študija Collinsa in Porrasa o stoletju najuspešnejših podjetjih sveta in njihovih lastnostih, ki so jih pripeljale na vrh. To so vizionarska podjetja, obrnjena v prihodnost, zato se tudi vodilni ne menjajo prav pogosto. Spoznali so pet stopenj vodij in le 5. raven združuje lastnosti idealnega vodje. To je človek, ki je vizionar, ki zna voditi in motivirati tim, ni samovšečen in egocentričen, spoštuje kolektiv in posameznika, prevzame odgovornost in krivde ne vali na druge, je prijazen, spoštljiv, skromen, hkrati pa tudi odločen. Usmerjen je v dolgoročni uspeh. Zaveda se nujnosti povezav in dejstva soodvisnosti. Pri nas sta preveč poudarjena neodvisnost in samostojnost. Za celovit pristop je etika soodvisnosti zelo poudarjen in zelo pomemben pogoj družbene odgovornosti. Vsi se med seboj potrebujemo, ker smo tako zelo različni. Tega se moramo zavedati in tako tudi delovati.
So to smerokazi za pot iz krize?
Zagotovo je uveljavljanje družbene odgovornosti učinkovito oz. kar bistveno dolgoročno sredstvo za izhod iz krize. Teh kriz je več – ni le ekonomska in finančna, ampak posledično tudi zdravstvena, družinska, sociološka, skratka kriza vrednot. Vsi stari religiozni spisi vsebujejo načela družbene odgovornosti. Podatki kažejo, da se v krizi povečujejo samomori, da se širi prostitucija itd. Se pa v krizi rojevajo tudi nove ideje, več je posluha za nove poglede, ki gredo tudi v smeri revolucije ekonomije – jaz pa upam, da v smeri evolucije. Zato vidim rešitev v netehnoloških inovacijah, katerih skupno bistvo je družbena odgovornost z osrednjo podlago v etiki soodvisnosti, ki vodi k volji in sposobnosti za medstrokovno sodelovanje, poštenost in zanesljivost. Pri tem se ohrani tržna konkurenca ter odpadejo tržni in državni monopoli.
Ste velik kritik neoliberalizma. Ali ta predstavlja tudi nevarnost uveljavljanju družbene odgovornosti?
Neoliberalizem ni nadaljevanje, ampak nasprotje liberalizma. Desetletja je dajal prednost monopolizaciji, rezultati te pa so pogubni. Podatki raziskave, prek katere so preučili 30 milijonov podjetij z vidika lastninske povezanosti in prepletenosti, kažejo, da je vpliv jedra tako povezanih multinacionalk kar desetkrat večji od njihovega bogastva. Samo 200 podjetij obvladuje kar 40 odstotkov, 700 podjetij pa 80 odstotkov svetovnega trga. Monopolne koristi so torej tako velike, da je realno vprašanje, ali bo družbena odgovornost na svetu lahko uveljavljena brez vojne.
Lastnostim družbene odgovornosti je zato treba nameniti veliko več pozornosti, promocije, osveščanja – ne le na globalni ravni, ampak tudi pri nas, v Sloveniji. Njej v prid pa govorijo rezultati podjetij, ki so jo uveljavili. Mediji bi morali izpostaviti tudi to »nevidno« plat njihovega uspeha.
