Obvezno branje - Marija Tomc Muc

Kaj lahko mali podjetniki pričakujejo v novem poslovnem letu na davčnem in računovodskem področju

V času pisanja tega članka, to je sredi novembra, bi moral biti odgovor na to vprašanje povsem jasen in enostaven. Še posebej v zdajšnjih kriznih časih, ko se poslovne razmere na trgu spreminjajo tako rekoč čez noč in bi podjetniki za sprejemanje svojih odločitev potrebovali vsaj stabilno, znano in jasno davčno in računovodsko okolje. Vendar žal ni tako. Nova davčna, poslovna in delovnopravna zakonodaja, ki naj bi začela veljati z novim letom, je v veliki meri še v parlamentarnih klopeh. V članku se bomo zato osredotočili na tiste spremembe, ki se predvsem tičejo malih in mikro podjetnikov in so že sprejete ali pa so vsaj že bolj ali manj usklajene.

Uspeh št. 18

Gre predvsem za dve povezani spremembi, ki bosta najmanjšim podjetnikom lahko bistveno spremenili poslovno in davčno prakso ter okolje – nova ureditev pavšalne obdavčitve tako za samostojne podjetnike kot za gospodarske družbe ter dvig praga za vstop v sistem davka na dodano vrednost.

Pavšalna obdavčitev – priložnost ali utvara?

Ena najbolj vročih tem letošnje jeseni, predvsem za male podjetnike, je najava pavšalne obdavčitve, ki naj bi olajšala poslovanje in znižala stroške najmanjšim samostojnim podjetnikom in gospodarskim družbam. Namen sprejetja svežnja zakonodaje, ki naj bi omogočila uvedbo pavšalne obdavčitve, naj bi bil predvsem v tem, da bi se najmanjšim podjetnikom zmanjšali administrativni stroški in tako olajšalo poslovanje. Učinek naj bi bil tudi v tem, da bi bilo laže ustanoviti in zagnati podjetje.

V sistem bodo lahko stopili samostojni podjetniki in gospodarske družbe (d. o. o., d. n. o …), ki v minulem letu niso presegli 50 000 € obdavčljivih prihodkov. Vstop v sistem bo prostovoljen.

Sistem pavšalne obdavčitve pa ni predviden za pravne osebe, ki niso gospodarske družbe (društva, sindikati, zbornice …), ter gospodarske družbe in samostojne podjetnike, ki so presegli 50 000 € obdavčljivega prometa v minulem letu oziroma v prihodnje v dveh od treh zaporednih minulih letih.

Zdajšnji predlogi skupaj z že sprejetimi ukrepi predvidevajo, da bodo podjetniki, ki bodo želeli stopiti v sistem, morali voditi evidenco vseh obdavčljivih prihodkov. Od tako ugotovljenih prihodkov se bo odštelo 70 % priznanih normiranih stroškov. Ostalih 30 % prihodkov bo obdavčenih z ustrezno stopnjo. Za samostojne podjetnike je predvidena 20-odstotna cedularna davčna stopnja, za gospodarske družbe pa stopnja, ki se bo tudi sicer uporabljala (17 % v letu 2013, 16 % v letu 2014 in 15 % v naslednjih letih). V sistemu pavšalne obdavčitve se ne predvidevajo nikakršne olajšave, niti investicijske niti splošne niti posebne, kot so na primer olajšave za vzdrževane družinske člane.

Poglejmo na primeru.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da je obdavčitev bolj ugodna za gospodarske družbe, temu še zdaleč ni tako. Samostojni podjetnik namreč prosto razpolaga z denarnimi sredstvi. Pri družbi z omejeno odgovornostjo pa seveda ni tako. Sredstva mora še prenesti iz podjetja v svojo osebno porabo, kar pomeni, da si mora razdeliti dobiček. Pri tem pa je seveda znova obdavčen, in sicer s po novem 25-odstotno cedularno obdavčitvijo.

Predpostavimo, da želita tako samostojni podjetnik kot lastnik družbe z omejeno odgovornostjo porabiti neto 10 000 € v osebni rabi.

Pri samostojnem podjetniku pa je 2400 € dokončna obdavčitev, ki ne gre v letno davčno napoved za odmero dohodnine – cedularna obdavčitev.

Samostojnim podjetnikom, ki se bodo odločili za pavšalno obdavčitev, ne bo treba oddajati poročila na AJPES in jim zato ne bo treba voditi poslovnih knjig. Gospodarske družbe (d. o. o.) pa bodo morale, kljub temu da se bodo morda v davčnem obračunu upoštevali normirani odhodki, oddajati poročila na AJPES in bodo zato morale ugotavljati tudi dejanske stroške.

Komu se torej vstop v sistem splača?

Enostavnega odgovora na to preprosto vprašanje ni. O tem se bo moral odločiti vsak posameznik. Kljub temu da zakonodaja še ni v celoti sprejeta, pa lahko izluščimo nekatere zaključke. Gospodarske družbe (d. o. o.) se bodo redkeje odločale za vstop v ta sistem, saj prinaša relativno velike davčne obremenitve. Poleg tega bodo pravne osebe še vedno morale voditi poslovne knjige in oddajati poročila na AJPES, zato bodo praviloma še vedno imele določene stroške računovodenja.

Samostojni podjetniki bodo v tem sistemu relativno manj obdavčeni, vendar velikokrat še vedno bolj, kot so bili do zdaj. Praviloma se bo sistem bolj »splačal« tistim, ki se ukvarjajo s storitvami, manj pa tistim, ki imajo velike materialne stroške. Samostojni podjetniki bodo pri svoji odločitvi seveda upoštevali tudi manjše stroške administriranja in računovodenja, ki jih prinaša sistem pavšalne obdavčitve. Na področju stroškov jim sistem prinaša določeno davčno varnost, saj ne bodo več treba na primer skrbeti za potne naloge, evidence davčno pravilnih vhodnih računov in podobno. Na odločitev pa bosta vplivala tudi način izračuna obdavčitve prispevkov za socialno varnost in pa seveda dejstvo, ali bodo ostali v sistemu davka na dodano vrednost ali ne.

Dvig praga za vstop v sistem DDV

Novela Zakona o DDV 1G je prinesla dvig praga za obvezno identifikacijo za DDV z dozdajšnjih 25 000 € na 50 000 € obdavčljivih prihodkov. To verjetno pomeni, da bo veliko davčnih zavezancev, ki v naslednjih dvanajstih mesecih pričakujejo od 25 000 € do 50 000 € obdavčljivih prihodkov, razmišljalo o izstopu iz sistema DDV.

Pa se bodo vsi tudi odločili za to? Praviloma ne, saj smo tudi do zdaj poznali tako imenovano prostovoljno identifikacijo za DDV. Davčni zavezanci, ki bodo imeli manj kot 50 000 € obdavčljivih prihodkov, bodo morda še vedno ostali v sistemu DDV v naslednjih primerih:

• če so njihovi kupci v glavnem zavezanci za DDV, saj so v tem primeru bolj konkurenčni, če so tudi oni v sistemu,
• če svoje blago in storitve v glavnem prodajajo na trgih Evropske unije ali v tretjih državah,
• v nekaterih primerih, če svoje blago in storitve prodajajo po znižani, 8,5-odst. davčni stopnji, medtem ko imajo na vhodnih fakturah predvsem 20-odst. DDV in je struktura lastne cene taka, da v njej prevladujejo materialni stroški in storitve.

Zgoraj navedeni primeri so klasični in vsem znani primeri iz poslovnega sveta, ko se prostovoljna identifikacija za DDV splača in se zato tudi po dvigu praga ne pričakuje, da bodo dozdajšnji zavezanci izstopali iz sistema. Opozoriti pa velja še vsaj na en primer, ki bo po mojem mnenju za marsikoga ovira za izstop iz sistema. Če je namreč davčni zavezanec v minulih petih letih (oziroma dvajsetih v primeru nepremičnine) imel večje investicije in si je odbijal vstopni DDV, bi zdaj sorazmerni del tega DDV seveda moral v primeru, če želi izstopiti iz sistema, vrniti. Po mojem mnenju se bo marsikomu to zdelo preveliko finančno breme.

Dejstvo je, da je zdajšnja gospodarska in finančna kriza v Sloveniji še posebej hudo prizadela mala in mikro podjetja ter podjetnike. Nekateri kazalniki na makro ekonomski ravni nam jasno kažejo, da se veliki nekatera bremena krize uspešno prenesli na pleča malih. Mala podjetja so imela tako leta 2011 v povprečju sredstva vezana v zalogah in terjatvah tudi do 20 % dlje časa kot leta 2008, medtem ko pri velikih praktično ni sprememb oziroma so uspela celo doseči hitrejšo izterjavo. Tudi svoje obveznosti mala podjetja plačujejo hitreje, kot so jih plačevala leta 2008, medtem ko so se dnevi vezave obveznosti pri srednjih in velikih podjetjih celo povečali. Malo gospodarstvo, ki je bilo v preteklosti ena gonilih sil nekdanje »zgodbe o uspehu« slovenskega gospodarstva, torej nujno potrebuje spodbude in pomoč. Koliko od tega bo dobilo z uvedbo pavšalne obdavčitve v zdajšnjem obsegu, pa bo pokazal čas.

Nazaj