Pogled - Lidija Jež
Ustvarjalnost izraža duha družbe in je bistven motiv za življenje
Naš sogovornik o sproščanju ustvarjalnosti je Miro Cerar, priznani strokovnjak za področji ustavnega in upravnega prava ter redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer predava teorijo in filozofijo prava ter primerjalno pravo. Poznamo ga kot pravičnega in tankočutnega kritika odklonov v naši družbi; s svojo pokončno in etično držo je pomembna moralna avtoriteta.
Uspeh št. 20
Kakšno okolje potrebuje ustvarjalnost za svoj razcvet? Kaj jo spodbuja in kaj jo zavira?
Za ustvarjalnost verjetno monotono okolje – ne pozitivno in ne negativno – ni najboljše; ustvarjalnost se sproža v dinamičnem okolju, naravnanem k napredku. Zato je odgovor dvoplasten, tudi kriza lahko spodbuja ustvarjalnost, saj so ljudje zaradi nove, težke situacije prisiljeni zateči se k iznajdljivosti, iskati drugačne, boljše rešitve. Vendar je kriza pozitiven izziv le do določene meje, kajti nobena skrajnost ni dobra. Ustvarjalnost se ustavi, če ni materialne podlage za njeno sofinanciranje, še zlasti inovacij in izboljšav na tehničnem in znanstvenem področju. Ali še huje, če družba oz. država za ustvarjalnost nimata posluha. V takih primerih se ustvarjalnost lahko obrne v destruktivno smer, tudi v sivo korupcijo.
Vsak človek je po svoje ustvarjalen, od otrok do starostnikov. Ali menite, da dovolj izkoristimo zmožnosti v celotni populaciji?
Ustvarjalnost je neizogibni in bistveni del človekove osebnosti v vseh starostih in pri vseh slojih, zato bi morala država s svojimi podsistemi spodbujati ustvarjalnost že od vrtca. Kreativnost je za vsakega človeka ključna, saj če oz. ko ta ugasne, ugasne motiv za življenje. Za družbo je zato škodljivo, če del prebivalstva oceni kot zanemarljiv v njihovem ustvarjalnem potencialu, saj je vsaka ustvarjalnost dodana vrednost in vsi skupaj lahko dvigujemo stanje duha družbi. Ustvarjalnost se izraža na različne načine; tudi z mojstrstvom, ki ga danes ne cenimo dovolj, in zato nekateri poklici izginjajo. Spoštovanja je vreden tudi vsak, ki svoje delo – pa če je še tako preprosto ali rutinsko – dobro opravlja, naredi več in bolje od najnujnejšega, se trudi za uveljavljanje vrlin … Še zlasti ker je sodobna družba s poudarjenim materializmom izgubila etično, čustveno podlago in stik s pravimi vrednotami.
Potrebujemo pa tudi velike dosežke; za te smo različno nadarjeni, ustvarjamo v različnih psiho-fizičnih okvirih in na različnih ravneh, nujna je tudi zdrava tekmovalnost oz. selektivnost. Kolikor višja je formalna izobrazba, toliko večja je selekcija; ta pa mora temeljiti na znanju in rezultatih, ne pa na predpostavkah, da določenemu sloju ali skupini pripada več možnosti, kar diši po snobizmu. Sorazmernost je pravo izhodišče tudi za največje dosežke.
V krizi dobi ustvarjalnost dvojni značaj: je luč na poti iz nje, hkrati pa ji je namenjenega vse manj denarja. Zato izgubljamo odlične strokovnjake. Težko je tudi motivirati mlade, da izidejo iz apatije, ki je nasprotje ustvarjalnosti.
Položaj je izjemno težak; zaradi grobih finančnih ukrepov tudi v visokem šolstvu izgubljamo mednarodno priznane strokovnjake. Pri nas ne dobijo zaposlitve; njihove zmožnosti pa cenijo univerze v tujini in jim dajejo možnosti. Pomembno je tudi vprašanje, kako motivirati študente, ki nimajo na vidiku služb in svetle prihodnosti ter so upravičeno apatični, hkrati pa v nevarnosti, da bodo ustvarjalnost in iznajdljivost obrnili v napačno smer? Potrebovali bi vrednote, da bi videli dlje. Bil sem na srečanju študentov, ki so zaploskali priznanju, da s(m)o jim vzeli prihodnost. Vendar ne gre ploskati obsodbi na brezizhodnost (čeprav je bilo navdušenje namenjeno spoštovanju ljudi, ki so jim to povedali). Spomnimo se raje, kakšne pogoje so imeli naši starši ali rodovi pred vojno in kaj so dosegli! Ustvarjalnost in vrednote so nas reševale.
Pomemben del ustvarjalnosti je umetnost oz. kultura. To pa je področje, ki mu v varčevalnih programih »najlažje« odvzamejo sredstva z ironično ugotovitvijo, da so najboljša dela nastala v pomanjkanju.
Za državo ne sme biti izgovor, da so v zgodovini velika umetniška dela nastala iz osebnih stisk avtorjev, ki so bili pogosto zelo revni. Za vse ustvarjalne dosežke je potrebna materialna podlaga. Avtorji potrebujejo tudi založnike, galeriste, producente, promocijo itd., kar vse stane in kar je država dolžna podpreti. Država ne sme zanemarjati teh področij ali jih celo ignorirati. Skozi humanistiko in kulturo smo oblikovali našo družbeno bit, našo identiteto; njen pomen pa je neprecenljiv tudi za našo prihodnost, za razvoj družbe. Vendar pa denar ni vse! Za celotno sfero ustvarjalnosti – od razvoja do umetnosti – je izjemno pomembno okolje, ki ustvarjalnost razpozna, jo spodbuja, podpira in spoštuje. To pa izraža tudi s priznanji – na ta način ustvarjalnemu delu daje družbeno veljavo.
Ustvarjalnost je del odličnosti, te pa ni brez etike.
Etično ravnanje je ravnanje odličnosti. A ustvarjalnost je lahko tudi, kot sem že omenil, neetična. Zato potrebujemo čisti cilj in čisto pot. V prispodobi je cilj lahko lepa koča na vrhu hriba; poti do nje pa je več. Kdor si izbere blatno (neetično) pot, prinese v kočo nesnago in umaže cilj.
