V središču - prof. dr. Marija Ovsenik

Ustvarjalnost izziv človeški zgodovini

ŽIVIMO V ČASU, KI GA KOT EDINA GOTOVOST ZAZNAMUJEJO SPREMEMBE: GLOBALIZACIJSKE, INFORMACIJSKE, DEMOGRAFSKE IN TUDI SPREMEMBA ODNOSOV PRI DELU. PRIČA SMO CIVILIZACIJSKEMU NAPREDKU, KI SE POVEČUJE Z IZREDNO RAZVOJNO HITROSTJO. NOV ČAS ZAHTEVA NOVO KULTURO ZAVEDANJA IN DUHOVNE DINAMIKE.

Uspeh št. 20

Znamenja časa ne obetajo nič dobrega. Priča smo izgubljenim virom, vsesplošni negotovosti in vse večji kompleksnosti, ki zahteva odgovore, temelječe na pravih znanjih in na novih oblikah organiziranja. V središče stopa človek kot nosilec človeškega kapitala. Človek postaja imperativ preživetja organizacije. Spoznavamo pomen samorazvoja.

Privatizacija procesira okolje, ki človeške vire zanika, finančno močni obvladujejo sfero, moderatorja družbenih interesov ni, kljub temu da družbena neenakost narašča. V ozadju scene beležimo boj za oblast in položaj, vse več birokracije, zmanjšanje možnosti preživetja, realno se kaže enopetinska družba. Priča smo krizi države blaginje, ki jo zaznamujejo krize vrednot, kulture, identitetnih korenin – ki nenadoma niso več vrednote. Kako naj v takih pogojih zaživi človekova ustvarjalnost?

USPEH JE V ZNANJU

Neustavljiv tok globalizacijskih procesov res odpira nove priložnosti in izzive za vse z znanjem in jih nepreklicno zapira tistim, ki znanja nimajo. Nov čas zahteva več, hitreje, bolje, še bolj kompleksno. Človek lahko le v 30 minutah porabi vse vire, ki jih je narava ustvarjala milijone let. Vse izumljeno lahko le v 4 sekundah podvojimo. Uspeh jutrišnjega dne temelji na uporabi naših možganov. Razvojna hitrost torej sili v odločitev: ustvariti kulturo ozaveščenosti ali zanamcem onemogočiti preživetje.

Govorimo o človeku, katerega glavni postulati so izobrazba, poslovnost, humanost, sočlovečnost in ustvarjalnost. Rimski klub je že leta 1980 opozoril na meje eksistenčne in tehnološke rasti in kot zahtevo postavil spremenjen odnos do okolja, sebe in sočloveka. Da bi to dosegli, potrebujemo izostren pogled na vprašanja časa (vprašanje motivacije za ohranjanje vrednot in družbenih vlog). Iskati moramo prave odgovore. Govorimo o preživetju organizacije, ki vse bolj postaja vprašanje organizacijske kulture, ki pogojuje aktiviranje sinergičnih učinkov ustvarjalnega dela, s katerim se odzivamo na spremembe. Le ustvarjalna organizacijska kultura lahko reducira negotovost organizacije ter izboljša podobo organizacije in položaj posameznika v njej.

Dobra organizacijska kultura in klima sta humus ustvarjalnega delovanja. Ustvarjalnost raste iz identitete (tudi pogojene z narodnimi koreninami).

Ustvarjalna družba določa pogoje. Ustvarjalni viri, ki jo gradijo, zahtevajo 3 T: talent, tehnologijo in toleranco. Če ustvarjalni razred v ZDA zaposluje 30 % delovne sile, Severna Evropa 25 %. Preboj v ustvarjalno gospodarstvo ni uspel povsod (Italija in Portugalska 15 %). Severna Evropa si prizadeva za čim hitrejšo rast ustvarjalnega razreda s privabljanjem ustvarjalnih posameznikov iz tujine. Smer razvoja ostaja znanje. Temeljne spremembe časa so povezane s subtilnimi spremembami v načinu življenja in dela. Rast pomeni imperativ življenja. Le človek, ki je osveščen, se bo fleksibilno prilagajal izzivom, ki jih prinašajo spremembe. Zanj bo življenje pustolovščina nenehnega učenja, popotovanje, polno presenečenj in odkritij. Tudi zmot. Toda spodrsljaji ne štejejo. Kdor ni naredil napake, je amater. Kar potrebujemo, so dobre odločitve – sprejete na podlagi izkušenj in znanj, prepletenih z lekcijami življenja. Človeški viri z znanjem in izkušnjami so gradnik prihodnosti, ki identificirajo priložnosti kot ustvarjalni izziv. Če je, torej, človek determiniran z odločitvami, te temeljijo na verovanjih v to, kaj je sposoben narediti, v kakšno akcijo si upa vstopiti, kakšno odgovornost si upa sprejeti.

V življenju ni bližnjic, je le sedanjost – preteklost so spomini, prihodnost izzivi. Največja modrost je osvojiti današnji dan, ne zgolj z upi in željami, pač pa z jasno vizijo. Potrebujemo nove vire upanja, navdih, zalet. Četudi smo nerazumljeni. G. B. Shaw (1903): »Razumen človek se svetu prilagodi, nerazumen skuša svet prilagoditi sebi.« Napredek sloni na nerazumnem, svobodnem, ki si upa biti jaz, ki si upa uporabiti talent, se osredotočiti na smisel izzivov v življenju in delati stvari, v katere verjame.

ZMAGALI BODO HITRI

Thoreau (v Taubert, 2001) je zapisal: »Ustvarjeni smo za preseganje, pa vendar večina živi v tihem obupu.« Uspešnost je pogojena z vizijo in občutkom, ki ga imam, ko dosežem cilj – ne s stvarmi, ampak skupaj z ljudmi. Človek tipa za novimi možnostmi uravnoteženega razvoja, ki bi presegal ločenost in odtujenost, ki bi vzpostavil kulturo spoštovanja, spodbujanja ustvarjalnosti in obvladovanja kakovosti. Toda v kalejdoskopu možnosti izgubljamo kompas. Priča smo nervozi, negotovosti, strah nas je globalne vasi, velikih. Toda zmagali ne bodo veliki. Zmagali bodo hitri, saj se počasnost kaznuje. Antiteza materialnemu razvoju je samorazvoj. Osebna in profesionalna rast. V času zatona industrijske družbe smo postavljeni pred izzive inovativnosti in ustvarjalnosti, ki zahtevata motivirajoče vodenje ustvarjalnih potencialov. Ekonomsko kapitalska organizacija se je zažrla v kognitivno sfero miselnih vzorcev. Preseganje bo pomenilo ustvarjalni zagon. Le vzpostavitev znanja kot vrednote, obvladovanje odličnosti, spodbujanje inovativnosti kot vrednote in participativni model strateškega odločanja in ciljnega vodenja bodo lahko zagotovili inovativen prodor.

Nujen je poseg v sfero samoorganiziranja. Preveč je bilo administriranja ljudi in premalo motiviranja za aktiviranje ustvarjalnih potencialov. Temeljna infrastruktura ustvarjalnega okolja je vsota znanja, veščin in odnosa. Novodobna organizacija sloni na obvladovanju kakovosti in odličnosti, na vzpostavitvi znanja kot vrednote, na motiviranju za ustvarjalnost in inovativnost. Nujno mora biti usmerjena ciljno, vodenje mora biti participativno. Taka organizacija človeški, intelektualni potencial preplete s problemi, povzročenimi s turbulenco časa.

Vrednote se spreminjajo skozi generacije. Različna okolja, različne vrednote in različni modeli organiziranja so rodili različne odnose do sprememb. Pogled na generacije in njihove vrednote pokaže, da je generacija veteranov, navdihnjena z gradnjo sveta, gojila vrednote pripadnosti in kolektivizma. Zvesta je bila obveznostim in predanemu delu. Otroci blaginje, navdihnjeni z razvojem gospodarstva, so kot vrednote izpostavili trdo delo, zaposlitev kot vrednoto. To predanost so plačevali otroci generacije X, ki so imeli zaradi odsotnosti staršev samotno otroštvo, kar je vplivalo na razkroj tradicionalnih vrednot – ne želijo stalnih zaposlitev, usmerjajo se v zasebno podjetništvo, ki jim omogoča fleksibilen delovni čas in prostočasne dejavnosti. Generacija Y je še vedno neznanka. Njihove vrednote se zrcalijo v potrebi po vedno novi zabavi in individualizmu, v svobodi, ki jo želijo pri delu. Čeprav ne želijo odgovornosti, želijo višje plače. In zadnja, spletna generacija prisega na samostojnost, učenje po lastni izbiti, ki je vpeta v hibridno omrežje, mobilna, odprta, vendar zanjo lahko rečemo, da so izrazni, digitalni umetniki.

Ta raznolikost vplivov vrednot in stilov življenja se vendar zrcali v delovnih okoljih. Med njimi, če želimo uspešne organizacije, so potrebni mostovi, potrebna je evolucija novih organizacijskih oblik. Če smo do včeraj gojili produktivno delovno okolje, se danes zavedamo, da je potrebno več znanja za boljšo kakovost in odličnost, če naj sledimo zahtevam učečega se okolja.

Sodobni trendi mislečega okolja, ki ga zaznamujeta ustvarjalnost in kreativnost, pa bodo usmerjeni proti ozaveščenemu okolju prihodnosti, ki ga determinirata intuitivnost in visoka stopnja življenjske energije. Ustvarjalnost zaživi v okolju, ki ni omejujoče, kjer so dovoljeni nepreizkušeni koraki in zmota. Humus ustvarjalnosti so dobri odnosi, vrednote pa predstavljata kompetentnost in ustvarjalnost. V takem okolju inoviranje pomeni mreženje idej – na ekonomski in preživitveni ravni.

Ustvarjalnost je generična potreba vsakogar. Sloni na dednih dispozicijah, učenju in umski prožnosti. V ustvarjalni klimi prerašča v rutino in se kaže kot izvirni dosežek. Je temelj kreativnega reševanja težav. Pri ustvarjalnosti gre za vzpostavitev povezav, kjer jih ni bilo. Ustvarjalnosti se ne naučimo, le spodbudimo jo z načrtnim izobraževanjem in ustvarjalnim okoljem. Surovina za ustvarjalnost pa je znanje.

KAJ USTVARJALNOST SPLOH JE?

Preprosta, izvirna, enkratna, domiselna ideja ali rešitev. Je vrhunska stvaritev. Ustvarjalnost sprožimo z dvigom strokovne in splošne razgledanosti. Prispeva usmerjanje v ustvarjalno delo in mišljenje. Usmeritve ustvarjalnosti potekajo od preoblikovanja prek izuma novega zaradi nezadovoljstva z danim oz. zaradi iskanja novih poti rešitev in ciljev. Vedno znova jo označujejo dinamičnost, izvirnost in koristnost.

Ustvarjalen je človek, ki svobodno sprejema tveganje in ki ima v organizaciji možnost, znanje in spretnost nadgrajevati z nenehnim izobraževanjem in spodbudami okolja. Razvoj ne začenja z dobrinami. Začenja z ljudmi, vzgojo, organizacijo in disciplino (E. F. Schumacher, 2011).

Če želimo zgraditi ustvarjalno skupnost, moramo ustvariti prostor za ustvarjalne izkušnje. Ustvarjalni razred temelji na vlaganju v ustvarjalnost, v preraščanje delitve med razredi in na izgradnji nove vizije socialne kohezije. Ko mu je to omogočeno, z močjo in s talentom preoblikuje svet, saj energijo usmerja tako v lastno transformacijo in duhovnost kot v delo in življenjski slog. Spodbujeni z ustvarjalnim etosom navdihujemo identiteto ustvarjalne osebnosti. Ustvarjalni etos hrani našo identiteto. In ko bo blišč tehnologije potemnel, bomo opazili, da so se vrednote in način življenja spremenili. Ustvarjalnost pritegne bistveno v naših sposobnostih (Bodin). Trendi, ki hranijo ustvarjalnost, prevladujejo v okolju in imajo vrednost revolucionarnega preživetja v ustvarjalnem gospodarstvu. Če jim to ni omogočeno, končajo na smetišču zgodovine.

Ustvarjalni človeški kapital je gonilo gospodarskega in družbenega okolja. Da bi ta kapital ustrezno upravljali, je treba zaposlovati razmišljajoče ljudi, ki ohranjajo miselnost družbe v nastajanju, in jim zagotoviti ustvarjalno vzdušje. Nadarjeni ljudje bodo prepoznali gospodarsko priložnost, prilagodili ji bodo življenjski slog, z družbeno interakcijo bodo zagotavljali raznovrstnost mišljenja in duha.

Ključno je osredotočiti se na talente, saj človeški kapital podjetju prinaša strukturni kapital; in vrednost podjetja danes merijo z vrednostjo človeškega kapitala. Denar ni dovolj, da bi sprožil idejo, ideja pa privabi denar.

Pa pri nas? Le 20 % ljudi dela v socioprofesionalni sferi. Omejena so sredstva za izobraževanje, znanje je spregledano, izobrazba je krizantema siromakova. Prenosa znanja in izkušenj med generacijami ni, ni vizije, prakso organizacijskega vsakdana zaznamuje negativna konkurenčnost, strah pred izgubo dela, ustvarjalnost je spremljana s cinizmom, vodje pa nimajo znanj o vodenju. Za predor v ustvarjalni razred potrebujemo fleksibilno organizacijo, nov jezik organiziranja in porazdeljeno vodstvo. Gradnjo ustvarjalne organizacijske kulture in klime mora spremljati okolje, ki zagotavlja varno tveganje. Nova ustvarjalna organizacija je nestalna. Na spremembe se odziva z znanjem. Dovoli dvom in ustvarja ozračje, v katerem ustvarjalnost postaja imperativ življenja (Bridges, 2009).

Živimo v dobi znanja, ustvarjalnosti. Človeški viri morajo slediti prednostim sprememb, če želimo preseči globalno tekmovalnost in ostati drugačni, identificirani, kreativni. Organizacije se morajo preoblikovati, menedžment pa s kompetentnostjo, z zaupanjem, s prožnostjo in z lastno identiteto mora odgovoriti klicu časa.

Z ustvarjalnostjo bo vodja prebil labirint nefleksibilnosti, sledil jasni viziji, pobegnil tiraniji razloga in, s Salamonom, ugotovil: »Edino, kar šteje, je zavest, da moraš naprej. Da moraš tvegati nove poti. Poti ustvarjalnega življenja.«

Literatura:

1. Bridges, W. (2009). Managing Transitions: Making the most of Change. New York: Da Capo Press.
2. Ovsenik, J., Ovsenik, M. (2013). Organizacija in zavestnost – Ob modelu ‘Sinusoida 2000’. Fakulteta za organizacijske vede, Pametna organizacija.
3. Schumacher, E. F. (2011). Small is Beautiful: A study of Econimics as if people mattered. New York: Random House.
4. Shaw, G. B. (1903). Maxims for revolutionists. London: CreateSpace Independent Publishing Platform.
5. Taubert, I. A. (2001). Henry David Thoreau and The Moral Agency of Knowing. California: University of California Press.

Nazaj