Intervju - Lidija Jež
Ni odličnosti brez etike
Univerzalni odličnosti kot viziji in cilju naše družbe namenja Novomeščan Janez Gabrijelčič veliko svojega časa, znanja in dela. Temu sta namenjena tudi oba velika projekta, katerih idejni vodja je – Forum odličnosti in mojstrstva Otočec, ki praznuje že 25-letnico, ter Rastoča knjiga, ki je v trinajstih letih obstoja očarala in navdušila tudi mednarodni prostor. S svojim predanim delom in z osebnim zgledom, zaupanjem v moč znanja in duhovne zmožnosti ter s prepričanjem, da bomo ne le kot posamezniki, ampak kot družba uspešni na poti k odličnosti, počasi in vztrajno – kot voda – dolbe kamen in dosega, da se njegova prizadevanja spreminjajo v pravo gibanje.
Uspeh št. 20
Odličnost je tudi v teoretičnem razglabljanju pridobila domovinsko pravico v Sloveniji, ste dejali v uvodu enega vaših predavanj. Lahko rečemo, da gre zasluga za to prav vam in Forumu odličnosti in mojstrstva. Do tega foruma je bila poudarjena le kakovost, odličnost pa ne, ker naj bi »dišala« po elitizmu.
Odličnost je stremljenje k nadpovprečnosti. Če bomo v Sloveniji gojili samo povprečnost, bo to – glede na našo majhnost – nevarno. Povprečnost ne vodi niti k preživetju, kaj šele k odličnosti in mojstrstvu! Razmišljati in delati je treba na podlagi univerzalnih in poglobljenih znanj, katerih osnovna usmeritev je v iskanju in spodbujanju skupno dobrega, tudi strpnosti, odgovornosti, sodelovanja, empatiji … Zato je bila vizija Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine graditi univerzalno odličnost, ta pa temelji na univerzalnem znanju. Iz tega smo izhajali, ko smo se odločali za organizacijo mednarodnega Foruma odličnosti in mojstrstva, s katerim smo želeli tudi opozoriti na odlične rezultate, ki jih je že takrat dosegalo naše gospodarstvo, in hkrati na odličnost naših ljudi. Moja ambicija je bila oblikovati odmeven forum, enakovreden portoroškemu ali blejskemu; za Otočec pa smo se odločili tudi zato, ker je že lokacija sporočilna – otok, ki je povezan na obe strani. Lahko rečem, da so bili že začetki zelo obetavni.
V teh letih smo imeli vrsto uglednih gostov, tudi iz mednarodnega prostora; z leti je prišla še velika nagrada odličnosti in mojstrstva, ki je pravzaprav edina tovrstna slovenska nagrada. Podeljujemo jo za izjemne dosežke na področju znanosti, kulture, umetnosti, športa, gospodarstva … Med dobitniki so tudi olimpionika in večkratna svetovna prvaka Leon Štukelj in Miroslav Cerar, koreografa in plesalca Pia in Pino Mlakar, metropolit Alojzij Šuštar, oče naše ustave in prvi predsednik slovenskega državnega zbora France Bučar, pesniki, ki so spisali Pesmi štirih, vsi izjemni ljudje Tone Pavček, Janez Menart, Ciril Zlobec in Kajetan Kovič, ambasadorka naše znanosti v svetu Aleksandra Kornhauser, nekdanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti in priznani slavist France Bernik, mednarodno uveljavljeni in spoštovani tržaški pisatelj ter veliki Slovenec Boris Pahor pa svetovno znana glasbenika – sopranistka Vilma Bukovec in Slavko Avsenik. Od gospodarstvenikov pa sta jo prejela predsednika uprave in generalna direktorja Krke Miloš Kovačič ter Jože Colarič. Veseli smo, da smo tem velikim ljudem podelili priznanje našega foruma odličnosti in mojstrstva. In da prestavljajo zgled našim mladim pri njihovem delu in življenju. Vesel sem, da na Forumih podeljujemo tudi priznanja tistim organizacijam, ki zaposlujejo največ. Zavedamo se, da je čim višja zaposlenost tudi znak odličnosti.
Lansko leto ste to nagrado prejeli vi, čeprav se raje otepate priznanj, saj se neradi izpostavljate; pa vendar vas izpostavljajo vaša dela. Tudi Rastoča knjiga. Kako je ta velik in lep projekt sploh nastal?
Ko sem opazoval, kako se ob prehodu v tretje tisočletje drugi narodi lotevajo velikih projektov (milenijski most, milenijski stolp, milenijska hiša), sem razmišljal, da bi morali tudi Slovenci izpostaviti nekaj, kar je velikega, trajnega, s čimer se lahko identificiramo in s čimer moramo rasti naprej. In velika stvar v naši zgodovini je knjiga, ki nas je – ob pomanjkanju drugih znakov naše državnosti – povezovala in zgradila v to, kar smo. Nedvomno smo kljub svoji fizični majhnosti veliki po svojih ljudeh in knjigah, ki so jih napisali. Ker pa se za narod knjige opredeljujejo tudi nekateri drugi narodi, sem se odločil, da bomo mi imeli rastočo knjigo, da bomo Slovenci narod rastoče knjige. Že Sokrat je bil prepričan, da je znanje nekaj dobrega, kar vodi k vsestranski rasti, in da je po drugi strani neznanje zlo in celo greh. Nosilka tega znanja pa je knjiga. Lahko rečem, da je rastoča knjiga eno samo dobrohotno spodbujanje izobraževanja in izpopolnjevanje za oseben napredek in hkrati za obče dobro. Simbol za vse to pa je Deklica z Rastočo knjigo. Z njo – s to posebno knjigo in z znanjem – bo večno rasla. Kip deklice je zasnovan tako, da vsako leto tudi dejansko zraste za 2 cm, in sicer po posebnem tehnološkem postopku, ki ga opravita kamnosek in kipar. Vsako rast pa zaznamuje tudi novo sporočilo. Na prvem piše, naj ne mine dan, da ne bi naredili česa dobrega zase, za družino, za ožjo in širšo skupnost. Na drugem, da nenehno povečuj in izboljšuj svoje znanje ter k temu spodbujaj tudi druge. Boris Pahor pa je prispeval univerzalno sporočilo: »Edino ljubezen bo rešila človeštvo.« Rojstvo Rastoče knjige so podprli vsi vrhovi naše države. Hkrati smo poudarili, da je Rastoča knjiga nadstrankarska, da je projekt civilne družbe in da mora tak tudi ostati.
Rastoča knjiga je hitro dobila tudi mednarodne razsežnosti, saj smo dobili Združene Rastoče knjige sveta. Doma pa je našla dom tudi v mnogih krajih, vaseh.
Kar precej držav je že izbralo svojo najpomembnejšo knjigo v tem inovativnem mednarodnem projektu, ki smo ga imenovali Združene Rastoče knjige sveta. Reči moram, da so vse države k tej plemeniti zamisli pristopile z izredno resnostjo in odgovornostjo. Ko sem povabil k sodelovanju ruskega veleposlanika, mi je dejal, da se mora glede tega pomembnega projekta posvetovati z njihovo vlado in najpomembnejšimi kulturnimi in znanstvenimi ustanovami. Ker po treh mesecih še ni bilo odgovora, sem skoraj obupal. V njihovi akademiji znanosti in umetnosti so kar pol leta razpravljali, katero knjigo bi izbrali za svoj prispevek k Združenim Rastočim knjigam sveta. Končno je »zmagala« Tolstojeva Vojna in mir. Zanimivo je, da so Indijci (njihov veleposlanik je prav zaradi tega projekta odpotoval v Indijo), izbrali za svojo najpomembnejšo knjigo Gandhijevo biografijo, ker je njegovo življenje – kot rastoča knjiga – simbol povezovanja in miru. Ob Tagoreju in mnogih drugih odličnih indijskih avtorjih se je bilo tudi njim težko odločati. Norvežani so se odločili za Ibsenovo Noro, Irci za Yeatsove poezije, Finci pa za svoj znameniti narodni ep Kalevala itd. Odlomke iz omenjenih del prebirajo veleposlaniki, kar je mogoče slišati in videti na medmrežju. Več tujih veleposlanikov in drugih gostov je tudi že prehodilo pot Rastoče knjige, odličnosti in mojstrstva, ki se vije od Ljubljane prek Stične, Velikega Gabra, Trebnjega, Šentruperta, Brusnic, Dolenjskih Toplic … Tako kot raste projekt, raste tudi število krajev z Rastočo knjigo – pripravljajo jo tudi v Podbočju pa v Novem mestu, Celju in na Primorskem. Veseli me, da je ne ustanavljajo le šole ali kulturne ustanove, ampak tudi v društvih, kot je v Velikem Gabru, kjer so upokojenci postavili svojo rastočo knjigo. Njihovo delovanje in sodelovanje z drugimi dejavniku v kraju je tudi zgovoren primer, kako lahko ideje rastoče knjige človeka konkretno povezuje z boljšim življenjem; v sklopu te posebne knjige so pripravili projekt Domači korenček iz Velikega Gabra in okolice je najboljši v Sloveniji in srednji Evropi, ga podprli z znanjem (ekološkim, etnološkim …) in logistiko (oblikovali so tudi zanimivo embalažo) ter ob lokalnem prazniku ves korenček tudi prodali. Skratka, veliko se dogaja!
O pomenu rastoče knjige so pisali mnogi ugledni literati in javne osebnosti, verjetno pa je ta najbolj zlezla pod kožo Tonetu Pavčku …
Z njim sva velikokrat sedela v ljubljanski Šestici in se pogovarjala o rastoči knjigi, o njenih razsežnostih in vidikih. Tone Pavček je njeno vizijo in filozofijo neverjetno natančno in hkrati lahkotno ujel v pesmi o rastoči knjigi; zlasti zanimiva in povedna je prva kitica: »Rastoča knjiga je več kot knjiga / je skrinja narodne zaveze / je duh, ki se nad časom dviga / je zvezda stalnica, ljubezen.«
Zelo odmeven in inovativen pa je tudi vaš projekt Abeceda odličnosti, mojstrstva in etike, ki ste ga pripravili za šole, zasnovan pa je tako da ga je mogoče prirediti tudi za menedžerje, novinarje, morda za politike?
Ta projekt je izdelan kot poklon moji pokojni ženi, ki je bila avtorica slovenske različice miselnih vzorcev in je o tem napisala tudi štiri knjige.
Osrednja gibala projekta sta širjenje in poglabljanje znanj, etičnega delovanja in ustvarjalnosti. Daje nam v razmislek, kako delati oz. delovati, kako obrniti negativne vzorce v pozitivne, kako še bolj ozavestiti in osmisliti sebe in svoje delo. V okviru vsake črke so najprej izpostavljene nekatere osnovne vrednote, misli, pregovori, velike osebnosti: na primer pri črki A so izpostavljene besede: aktivnost, altruizem, alternativnost in ambicioznost. Ker težimo k celovitosti, so prikazane tudi nekatere negativne vrednote, lastnosti, značilnosti. Kot izjemno osebnost pa je pri črki A Sofoklejeva Antigona in njena ključna misel, veljavna povsod in za vse čase: »Ne da sovražim, le da ljubim, sem na svetu.« Vse to se nato prikaže z miselnim vzorcem. In tako naprej z vsemi črkami abecede. Zaradi odprtosti in možnega dopolnjevanja je Abeceda odličnosti, mojstrstva in etike predvsem izhodišče za nenehno samovzgojo, za samoizobraževanje, za pot k osebni in poklicni odličnosti ter mojstrstvu. Zaradi svoje univerzalnosti in strateške dolgoročnosti jo lahko koristno uporabljajo tako mladi kot starostniki; tako menedžerji kot politiki; tako v šolah kot v podjetjih. Z njeno uporabo lahko postane vsak posameznik celovita, odgovorna osebnost s pokončno držo. Take ljudi Slovenija v teh hudih časih izjemno potrebuje.
Diplomirali, magistrirali in doktorirali ste iz ekonomskih znanosti, celo svojo delovno dobo ste opravljali poklic ekonomista, bili pa ste tudi član računskega sodišča. Midva pa se ves čas pogovarjava o, vsaj na videz, neekonomskih projektih. Zakaj ste se odločili za študij ekonomije?
Najprej sem razmišljal o medicini, za ekonomijo pa me je navdušil Jože Stritar, ki je stanoval pri nas. Prevzel me je kot zelo širok, razgledan človek, ki je veliko potoval, veliko doživel, veliko razumel. Kot ekonomist je imel široko znanje, in to je pretehtalo. Po končanem študiju sem bil zaposlen v več podjetjih, devet let sem bil tudi član računskega sodišča. To je bilo v prvem sestavu in ni mi oziroma vsem nam ni bilo lahko. Imel sem precej zahtevno področje revidiranja notranjega in obrambnega ministrstva ter političnih strank. Iz tistih časov so še zdaj znani dokaj ostri dvogovori med menoj in Jelkom Kacinom o izkazanih nepravilnostih.
Ste odličen pianist, v študentskih letih ste igrali v jazzovski skupini Dizzy Combo. Kakšni so vaši spomini na mladost oz. na otroštvo, do kod seže vaš prvi spomin?
Moji prvi spomini sežejo daleč nazaj, tudi v zelo krut čas, ko so Nemci po propadu Italijanov prišli v Novo mesto. Prve dni okupacije je naša družina preživela v okolici mesta, in ko sva z mamo prihajala nazaj v mesto, mi je hotela prihraniti grozljive poglede na obešene talce in partizane s tem, da mi je zatiskala oči. Vendar vse to ni moglo uiti zvedavemu fantiču. Grdi spomini na vojno, na sovraštvo, ostajajo v spominu, čeprav sem bil takrat star komaj nekaj več kot tri leta. Morda tudi iz teh krutih časov izhaja moja trdna naravnanost po nujnosti medsebojnega povezovanja, spoštovanja, sodelovanja, sožitja, strpnosti.
Zelo lepi pa so spomini na gimnazijska in študentska leta, tudi na omenjeni ansambel. Hoteli smo igrati moderno glasbo in tako smo mladi Novomeščani uživali v igranju in poslušanju jazza. Tudi nekoliko starejši so radi prisluhnili novim zvokom in nenavadnim akordom. Zadnje čase sicer klavirja ne igram več, upam pa, da se mi bo povrnilo veselje do glasbe, saj sem rad igral tudi klasiko, še zlasti Mozarta.
Tople spomine imam tudi na starše in celo družino. Mojega očeta so Italijani po prvi svetovni vojni izgnali iz doma v vasi Plave pri Novi Gorici. Bil je zelo zaveden Slovenec in nam, otrokom, je privzgojil veliko ljubezen do domovine in našega jezika. To je ostalo zasidrano v moji zavesti in zelo sem mu hvaležen za vse, kar me je naučil. Tako kot mami, ki je bila zelo mila, topla in skrbna ženska. Otrokom si je prizadevala privzgojiti tako imenovane mehke človeške vrednote.
Tudi po upokojitvi ste zelo aktivni. Ali vam – poleg Foruma, rastoče knjige in projekta Abeceda odličnosti, mojstrstva in etike – ostane kaj časa za hobije?
Poleg omenjenih vsebin, ki zahtevajo kar veliko časa, se posvečam tudi hčerama – oziroma se onidve posvečata meni, saj me zvesto kličeta in obiskujeta – in seveda trem vnukinjam. To je moje posebno veselje. Obdelujem pa tudi vrtove – kar tri imam, saj nadaljujem vse, kar je vzdrževala moja žena. Za enkrat mi še uspeva. Glede Rastoče knjige in Združenih Rastočih knjig sveta pa razmišljam, da je projekt dosegel že take razsežnosti, da bi ga morala voditi profesionalna ustanova, ki ima ustrezne strokovnjake in znanja. Rastoča knjiga, Združene Rastoče knjige sveta in Deklica z Rastočo knjigo me počasi preraščajo. In tega sem zelo vesel.
