Pogled, Lidija Jež
Bil bi že čas za ukrep, ki bi spodbujal gospodarstvo
Ivo Boscarol s svojim podjetjem Pipistrel (lat. netopir; tudi on je namreč svoje prve motorne zmaje preizkušal ponoči, na skrivaj) že leta piše svetovno odmevno zgodbo o najbolj uspešnih ultralahkih letalih, in to s poudarkom na varovanju okolja in soodgovornosti za naš planet. V lokalnem okolju velja za ostrega kritika nepravilnosti na področju gospodarstva in še zlasti malega gospodarstva. Zaradi birokratskih ovir je del proizvodnje preselil v Italijo.
Uspeh št. 21
Sodeč po vašem primeru je slovensko malo gospodarstvo v svetovnem vrhu. Koliko vam je bila pri tem država v pomoč oz. v breme?
Dejavnost Pipistrela je taka, da mora država pri odpiranju določenih trgov sodelovati oz. se mora vključiti. Pri veliko državah je bila uspešna, pri ZDA pa za enkrat še ne. Gre za t. i. bilateralni sporazum o letalski varnosti, ki ga morata državi podpisati, da lahko na ameriškem trgu prodajamo naša letala. Zato imamo proizvodnjo letal, namenjenih za prodajo v ZDA, za enkrat še v Italiji. Z ustanovitvijo te podružnice smo se izognili birokratskim težavam, saj je med Italijo in ZDA ta sporazum že podpisan.
Veljate za zelo neposrednega in ostrega kritika številnih napak, vendar ne ostajate le pri kritiki, ampak imate vedno tudi koristne predloge. Kakšne ukrepe predlagate za spodbudo malega gospodarstva v Sloveniji?
Po 20 letih bi bil že čas, da sprejmemo tudi kakšen ukrep za spodbujanje gospodarstva, ne samo za socialni mir, brezposelne in za panoge, ki nimajo perspektive. Če bi vsi ukrepi in sredstva, ki so bili namenjeni za podaljševanje agonije tekstilne, obutvene, gradbene, avtomobilske in še kakšne industrije namenjene realnim projektom, bi bili danes mala Švica. Torej ni težava v tem, katere ukrepe sprejeti, ampak kdaj bo sprejet prvi ukrep, kakršen koli že bo.
Kako ste začeli svojo podjetniško zgodbo? Zakaj ste se po študiju ekonomije sploh odločili za podjetništvo in zakaj za izdelovanje priponk?
Takrat sem se veliko ukvarjal z glasbo. S Tomažem Domiceljem sva za revijo Stop pripravljala reportaže s koncertov po Evropi – on besedila, jaz fotografije. Nekoč sva sredi Londona naletela na trgovino, v kateri so prodajali priponke. Takoj so me pritegnili in sem rekel, da bi to lahko prodajali tudi pri nas. Tomaž pa mi je v svojem stilu zabrusil: »Butelj, tega ne bo nihče kupil.« Meni pa so se že zasvetile oči: »Jih bom pa naučil, da ni koncerta brez priponke!« In postal sem prvi in največji proizvajalec priponk v Jugoslaviji.
In kako ste »pristali« na letalih?
Priponke , tiskanje – to je pomenilo veliko ur, celo do dvanajst, čepenja v temnici, razvijanja filmov, mešanja barv in tudi kemikalij. Potreboval sem hobi na prostem, zunaj, da bi se naužil sonca in nadihal svežega zraka. Najprej sem začel z radijsko vodenimi modelčki letal. Za ta hobi sem potreboval veliko prostora, in ker je bila edina prikladna steza na ajdovskem letališču, sem se tam zelo hitro navdušil tudi nad jadralnimi letali, pozneje še nad motornimi zmaji. Prvega sem po kosih pretihotapil iz Italije.
Svet je vaše tržišče. Kako potekajo pogajanja na različnih koncih sveta, med različnimi kulturami in različnimi vrednotami? Kaj je najteže, ali morda, kje je najteže?
Uf, vsaka kultura ima svoje značilnosti in svoje posebnosti. Najteže je prav to, da se je treba vsaki stranki znova prilagajati, da koga ne užališ. Če začnemo, na primer, pri notranjosti letala. Američan bo hotel usnjene sedeže, ker so pač luksuzni; medtem ko se Indijec za nič na svetu ne bi usedel na sedeže iz kravjega usnja, ker je pri njih krava sveta žival. Musliman bo sedel na usnjen sedež le, če mu pokažem certifikat, da je usnje resnično kravje, ker je svinjsko usnje od nečiste živali in se ga torej ne sme dotakniti. Pa še zeleni ne smejo biti sedeži, ker je to Mohamedova barva in je ne bo onečedil tako, da bi nanjo sedel. In tako dalje in tako naprej …
Na kaj ste najbolj ponosni?
Da nisem bil član nobene stranke, da nisem bil nikdar na nobeni nogometni tekmi in da moji zaposleni vztrajajo pri meni že dvajset let in več.
Ste zelo samodisciplinirani, povezani ste z naravo in – kljub morda drugačni medijski podobi – skromni. Znana so tudi vaša prizadevanja za čisto okolje. Katere so še vaše vrednote?
Vrednota je največ, kar lahko človek ima – to velja za vsa področja življenja in dela. Komur je to življenjsko vodilo, ta zna ustvarjati pristne odnose v kolektivu, spoštuje druge, zna poslušati. Žal živimo v državi, v kateri so vrednote poteptali prav tisti, ki bi nam morali biti za vzgled – od politikov, uspešnih podjetnikov pa žal tudi do cerkve. Zato grem rad tja, kjer se vrednote še pišejo z veliko začetnico, in se vedno teže vračam.
Česa ne bi ponovili, če bi imeli to možnost?
V življenju obžalujem zelo malo svojih dejanj. Če pa bi ga lahko zavrtel nazaj, bi si – edino – vzel več časa za družino ter za otroštvo in mladost mojega otroka.
Kaj vam največ pomeni?
Ali nisva tega pravkar obdelala? (smeh)
