V središču, Janez Gorenc, Gimnazija Novo mesto
Vzgoja podjetništva v šolah
Priznam, da skoraj ne berem slovenskih časopisov. Praktično ne gledam dnevnika ali poslušam poročil. Zakaj bi si s tem kvaril zdravje? Še tisto nekaj malega, kar preberem ali slišim, mi kar naprej sporoča, da je naša država vztrajno na napačni poti ter da navadni državljani ne moremo storiti prav ničesar, da bi bilo kaj bolje. Medtem ko se s prvim lahko v veliki meri strinjam in me grozno žalosti, pa se z drugim strinjam malo manj. Namreč, spremembe so mogoče. Pa ne govorim o protestih in ustanavljanju različnih civilnih pobud. Ne, rešitev, kot jo vidim jaz, je drugačna in se imenuje – podjetništvo.
Uspeh št. 21
Kdo je podjetnik?
Ustaljeno prepričanje je, da je to nekdo, ki ima s. p. ali d. o. o., zraven pa smo še malo zlobni in rečemo, da je to nekdo, ki mu gre samo za denar. Trdim, da temu ni tako. Potem ko sem prebral precej literature na to temo (o tem več pozneje), lahko mirno trdim, da je podjetnik oziroma »entrepreneur« precej širši pojem kot le s. p. ali d. o. o. oziroma katera koli druga oblika pravne osebe. Če citiram svojega znanca podjetnika, je podjetništvo strast. Ker pa je to preširok in preveč neoprijemljiv pojem, potem lahko rečemo, da podjetnik nikoli ne »hodi v službo«. Podjetnik je inovator, je predan svojemu projektu in verjame vanj. Podjetništvo, torej, je življenjski stil.
Na Dolenjskem in v Beli krajini imamo mnogo velikih in uspešnih podjetij, čeprav se žal prenekatera v krizi niso najbolje znašla in so propadla ali pa so na poti tja. Kljub temu pa so velika uspešna podjetja dobra za regijo, saj je (bilo) na voljo veliko delovnih mest, polnita se državni in občinski proračun, denar dobiva šport, kultura, šolstvo ... A naredi se slabo okolje za razvoj podjetništva.
Oprostite mi za prejšnjo bogokletno misel, vendar bom na tem mestu povzel Sandija Češka, ki je rekel nekako takole: »Ena največjih katastrof Slovenije je v tem, da se večina njenih najbistrejših in najustvarjalnejših ljudi raje odloči za službo v enem od velikih sistemov, torej za dokaj povprečno plačo, za majhno odgovornost in za majhno izpostavljenost, kot da bi tvegali, šli na svoje, razvili »break through« idejo in uspeli na svetovni ravni.« Morda kot zanimivost – ko sem junija opravljal maturo pri angleščini, je več dijakov iz enega razreda reklo, da bi se rado zaposlilo v Krki. Iz mojega razreda pa jih je več reklo, da bodo podjetniki. To ni naključje, kot bo razvidno iz nadaljevanja.
Začetki podjetništva na Gimnaziji Novo mesto
Na splošnih gimnazijah – na novomeški učim angleščino – ni tradicije poučevanja podjetništva. Od nekdaj je veljalo, da človek na gimnaziji dobi splošno izobrazbo ter se pripravi za študij in življenje profesorja, zdravnika, farmacevta, inženirja, filozofa itd. S podjetništvom so se v glavnem ukvarjali na ekonomskih šolah. Toda dozorelo je prepričanje, da so ravno gimnazijci tisti, ki bodo morali prevzeti pobudo pri podjetništvu, saj je to del gospodarstva, ki je po definiciji najbolj pronicljiv, najbolj inovativen in se najlaže prilagaja trgu. In za takšen način dela bi se morali gimnazijci usposabljati. Rodila se je ideja o podjetniškem krožku.
V bistvu se je ideja o podjetništvu na šoli rodila iz frustracije, ko sem mesec za mesecem bral porazna poročila v različnih časopisih o stanju podjetništva in tehnoloških inovacij pri nas v primerjavi z drugimi evropskimi državami. Ideja o dejavnosti, ki bi vsaj na naši šoli obrnila stvari v drugo smer, je dolgo zorela, potem pa je dobila možnost materializacije v okviru projekta Razvojnega centra Novo mesto – Mladiekoin. Projekt, ki je vključeval 20 šol iz šestih regij Slovenije in Hrvaške, je bil namenjen spodbujanju podjetništva med mladimi. Na naši šoli se je v podjetniško skupino vključilo šest dijakinj (ki so se kmalu razredčile na štiri) in začeli smo zbirati podjetniške ideje ter razmišljati o tem, kako bi te ideje lepo zgledale tudi prek poslovnega načrta. In kmalu smo ugotovili, da to pravzaprav ni to, kar iščemo.
Na srednjih šolah je nujno, da dijake vzgojimo v ljudi, ki bodo znali razmišljati in se vesti podjetno in ki bodo, ko se jim bo pojavila zamisel za rešitev kake težave, imeli znanje in izkušnje, da bodo znali ustanoviti zagonsko podjetje ali skupino, bolj popularno imenovano startup (na začetku krožka tega še nisem vedel), ter zamisel uresničiti in jo preizkusiti na trgu. Kot sem napisal na začetku, se podjetništvo ne dogaja le v »espejih« ali »deoojih«. Startup namreč lahko poimenujemo vsakega posameznika ali skupino, ki se pod pogoji velikih neznank loti razvijati nov in edinstven izdelek (po Ericu Riesu The Lean Startup). In ker je razvoj družbe odvisen ne le od »pravih« podjetij, pač pa tudi od inovativnosti v velikih podjetjih in tudi v javnem sektorju (ja, prav ste prebrali), moramo v šolah dijake vzgajati v to smer.
Prvi dijaški startup
Ker sva mentorja v krožku ocenila, da najino znanje ni na ravni, kot bi moralo biti za doseganje vrhunskih rezultatov, smo v krožek že čez pol leta delovanja povabili Matijo Goljarja (Ustvarjalnik.org), podjetnika in podjetniškega mentorja, ki je krožek popeljal na novo raven. Takoj smo spoznali, da se podjetništvo ne skriva v umetnosti pisanja lepega poslovnega načrta in sestavljanja finančne konstrukcije. Podjetništva se tudi ne da učiti s tem, da dijakom predstavljamo Krko, Revoz, Adrio, Trimo in podobne velike sisteme. Treba jim je dati priložnost, da sami pridejo do rešitve, jo razvijejo in se z njo pomerijo na trgu s svojim lastnim startup podjetjem. Treba jim je dati motivacijo in jih prepričati, da so njihove sanje možne in da jih lahko uresničijo. Dijakinje smo torej peljali na tridnevni dogodek Ljubljana startup in nastal je prvi slovenski dijaški startup Cyou.
Cyou je želel prodajati sončna očala po spletu. V ta namen so dijaki izdelali virtualno ogledalo, s katerim je vsakdo lahko pomeril želena očala, se slikal in potem sliko objavil na Facebooku ter dobil povratne informacije svojih prijateljev. Dobili so dobavitelja očal, postavili spletno stran in celo prodali nekaj parov očal. Potem pa sta seveda prišla četrti letnik in z njim matura, zato je Cyou ugasnil. Vendar je pustil neizbrisljiv pečat. Dijaki (v skupini je bil celo en osnovnošolec !) so ustvarili podjetje. Na ljubljanskem startupu so namreč v samo 54 urah iz gole ideje razvili delujoč prototip in ga pozneje razvili v skoraj pravo podjetje. Dokazali s(m)o, da se da in da izraza »ne da se« ni in ne sme biti v našem besednjaku. Ni treba zgolj jamrati, kako je vse zavoženo. Kdo ve, kako razvit bi bil danes Cyou (ali kak naslednik), če ne bi obveljala maksima »najprej šola«. Šola, ki s podjetništvom nima nobene veze?
V srednješolski mladini, to sem spoznal, zares brbota ustvarjalna energija, ki samo čaka, da jo kdo usmeri v pravo smer. Seveda se omenjena energija marsikdaj pokaže v neumnostih. Toda če jo znamo prav usmeriti, v ustvarjalnost, inovativnost, podjetnost, se bodo pripravljeni spoprijeti s celim svetom, če je treba. Kajti mladi ljudje, sploh dokler živijo pri starših in nimajo družine, se dosti manj bojijo tveganja. Nimajo finančnih težav, za njihovo eksistenco je poskrbljeno, torej imajo vse, da lahko eksperimentirajo. Generacije, ki zdaj hodijo v šolo, imajo na dosegu roke daleč največ znanja in informacij ter največje zmogljivosti obdelave podatkov, kar jih je kdaj koli obstajalo. Samo predstavljamo si lahko, kaj bi s takšnimi količinami znanja na razpolago naredila Einstein in Bohr (povzemam Matijo Goljarja in Gorazda Praha iz mojedelo.si).
Opogumljeni z uspehi prvega leta podjetniškega krožka smo na Gimnaziji Novo mesto v naslednje šolsko leto po poteh podjetništva zakorakali še bolj drzno. Krožku se je pridružilo blizu 20 dijakov. Že konec januarja smo organizirali zelo odmeven podjetniški večer, prvi vikend v februarju smo šli na startup vikend v Celovec in tudi tam s timoma Linktrip in Doin'Good dosegli dve zmagi – skupno in za najbolj izvirno idejo. V timih seveda niso bili samo dijaki, pridružili so se jim tudi nekateri drugi udeleženci vikenda, ki so se lahko identificirali z idejo. Po Celovcu je vnema za obiskovanje krožka malo upadla (seveda, čedalje bolj so pritiskale ocene), smo pa zato marca začeli še s skupino drugih letnikov (približno 20 dijakov), ki jo je vodila ena od veterank iz Cyou. Krožek je leto zaključil izjemno uspešno. Na podjetniški delavnici v okviru Projektnega tedna (pri tej delavnici nisem sodeloval) so nastale štiri startup skupine, najbolj znana, eBeat, je šla na startup vikend Velenje in osvojila prvo mesto, potem pa – pod mentorstvom Ustvarjalnika – zmagala še na Techcrunch Meetup Ljubljana ter si odprla pot na srečanje Techcrunch Disrupt oktobra v Berlinu. Mimogrede so zmagali še na Hekovnikovem dijaškem natečaju ter šli poleti za dva tedna v Silicijevo dolino. Istočasno je začel pod okriljem novomeške Startup hiše v Podbrezniku delovati še Doin'Good. Naslednje leto? Več skupin, bolj ambiciozni projekti, sodelovanje z več ustanovami.
Kako naj se vzgaja podjetništvo na šolah?
Podjetništvo se na šolah ne poučuje šele od leta 2012. Ekonomske šole že precej dolgo izvajajo simulacije podjetij. Kako to, da se do zdaj še noben dijaški tim ni preizkusil na trgu in se pomeril s konkurenco? Moja hipoteza je, da zato, ker je bilo podjetništvo vedno obravnavano kot še en predmet. Treba se je bilo učiti iz učbenika, najteže pa je bilo seveda pravilno napisati poslovni načrt z vsemi izračuni. Torej za dijake spet znameniti trojček: pomnjenje – ponavljanje – pozabljanje. To ni podjetništvo, to je piflanje. Če bi se dijaki namesto podjetništva na tak način učili na pamet telefonski imenik, bi bil učinek na gospodarstvo približno enak – se pravi nikakršen.
Pri nas uporabljamo metode Steva Blanka, enega od očetov Silicijeve doline in uspešnega podjetnika, investitorja in predavatelja podjetništva na Stanfordu. Temelj načrtovanja pri naših startup skupinah je tako imenovani Business Model Canvass (BMC) oziroma platno poslovnega modela. Zakaj je za startupe dosti bolj uporaben kot poslovni načrt? Zato ker startup, ki se ob sledenju trikotnika »build – measure – learn« oziroma »naredi – preučuj – uči se« na trg pod pogoji velikih neznank prebija s povsem novim izdelkom, ob stalnih iteracijah in spremembah izdelka nikoli ne ve, kako bo ta izgledal na koncu, ko bo z njim osvojil trg (ali propadel). BMC je dosti laže prilagajati in spreminjati kot poslovni načrt. Skušamo tudi slediti metodam vitkega startupa (Lean Startup), kot ga je definiral Eric Ries. Seveda se tudi mentorji kar naprej učimo in usposabljamo, vendar vemo, da je smer, ki smo jo ubrali, prava.
Da se podjetništvo uspešno izvaja na srednjih (verjetno pa tudi na osnovnih) šolah, sta nujno potrebna dva pogoja – mentor, ki se tega loti prostovoljno in z velikim entuziazmom, ter dijaki, ki h krožku pristopijo prostovoljno in so od mentorja pripravljeni prevzeti njegovo navdušenje. Vse ostalo so podrobnosti. Kar nekaj poskusov je bilo, da bi v vse šole vpeljali podjetništvo kot izbirni predmet. Če rečem, da je to slab recept, najbrž ne bom daleč od resnice. Izbirni predmet podjetništva bi v praksi pomenil, da ga bodo velikokrat učili pač tisti učitelji, ki nimajo dovolj ur, ki ne bodo imeli potrebnega znanja in še manj motivacije, da bi z dijaki resnično dosegli kake rezultate. Zato vztrajam pri prej napisanih pogojih.
In kje najti motivirane učitelje? Prvič, niti najmanj ni potrebno, da je tak učitelj (ali učiteljica, seveda) ekonomist. Dobro je, če je podjetnik, vendar se pomanjkanje znanja lahko premosti s sodelovanjem s podjetniškimi inkubatorji. Jaz nisem imel na začetku praktično nobenega znanja o podjetništvu. Klasično sem mislil, da je najpomembneje za podjetnika, da zna ustanoviti podjetje. Ampak v dveh letih sem se pod mentorstvom raznih podjetnikov, največ pa seveda Goljarja, toliko naučil, da si v naslednjem letu upam samostojno prevzeti skupino. Drugič, obstoj podjetniškega krožka (ali kakor koli bi se temu že reklo) ne sme biti odvisen od proračunskega denarja. Država pač najprej da, potem pa pogosto vzame, kar je dala pa še kaj zraven. Predvsem je pomembno, da mentor ne vstopa v podjetniško dejavnost, da bi s tem služil denar.
In dijaki? Po raziskavi, ki sem jo naredil med dijaki, se je večina dijakov-podjetnikov srečala s podjetništvom pri družinskem podjetju. Večini je všeč delo pri krožku, ker je veliko praktičnih vaj. Tisti, ki so sodelovali pri kakem od dijaških startupov, so se pri tem marsikaj naučili, od načinov vodenja do sporazumevanja z morebitnimi strankami. Marsikdo bi pri novem poskusu naredil marsikaj drugače, verjamem, da bolje. In kar je najpomembneje, skoraj vsi so izrazili precejšnje ali popolno prepričanje, da bodo v življenju podjetniki. To zadnje me od vsega najbolj veseli.
Prihodnji izzivi
Kakšni izzivi nas torej čakajo vnaprej? Najprej, treba je izdelati zelo učinkovit sistem usposabljanja podjetniških mentorjev. Ker delujemo po principu Lean Startup (dobro opisan v istoimenski knjigi Erica Riesa), kar je zelo nova zadeva, so učbeniki, ki se zdaj uporabljajo v srednjih šolah, predvsem pa ki učijo pisanje podjetniškega načrta, malo manj kot neuporabni. Mentorje je treba tudi zelo dobro usposobiti pri uporabi BMC (najbolje opisano v knjigi Business Model Generation). Za podjetniške dejavnosti je treba navdušiti več dijakov, ki ne izvirajo iz podjetniških okolji. Dijake-podjetnike je treba tudi izobraziti v osnovah programiranja.
Sanje pa so, seveda, da bi se pouk začel izvajati podjetniško. To pomeni timsko poučevanje več predmetov hkrati, dijaki delajo pri projektu, ki je povezan z vsemi poučevanimi predmeti. Izdelek seveda spravijo na trg in se skušajo čim več naučiti. Za kaj takega bi bilo treba zdajšnji šolski sistem postaviti na glavo in tega v svojem življenju (pa sem drugače kar optimist) ne pričakujem.
Podjetništvo se po slovenskih srednjih (in osnovnih) šolah vendarle širi. Čedalje več ustanov je začelo nuditi takšno in drugačno podporo. To je dokaz, da ne moremo in ne smemo čakati na državo, da nam pove, kaj in kako moramo delati, pač pa, da moramo vzeti pobudo v svoje roke. Cyou je bil resda prvi dijaški startup, sledijo pa mu že mnogi novi. Prepričan sem, da ne bo dolgo, ko bomo dobili prvi dijaški startup, ki bo začel dejansko služiti denar. Prepričan sem, da je to najboljša pot, da Slovenija zakoraka na pot trajnega razvoja in blaginje. In ponosen sem, da smo na Gimnaziji Novo mesto pomagali orati ledino in da smo del novega, podjetniškega gibanja, ki se pri nas rojeva.
