Intervju, Lidija Jež
Sepovi izdelki tudi za najprestižnejše avtomobile
SEP je podjetje, ki je iz sestavljalca avtomobilskih delov zraslo v proizvajalca izdelkov, ki so prisotni v različnih avtomobilskih znamkah (Renault, VW, BMW, MINI, Ford, Volvo, Nissan, Jaguar, Peugeot, Citroen), v blagovni znamki bele tehnike Gorenje ter pri medicinskih pripomočkih Invacare. Več kot 80 % proizvodnje izvozijo, svoje podjetje pa imajo tudi v BiH in Rusiji. Podjetje od ustanovitve vodi Edmund Pal.
Uspeh 22
Podjetje SEP, ki ga vodite od ustanovitve leta 1994, je nastalo na pobudo francoskega partnerja. Kakšno je bilo njegovo vodilo za ustanovitev podjetja v Sloveniji?
Naš francoski soustanovitelj in do leta 2011 tudi solastnik Seric je bil dobavitelj avtomobilskih delov iz segmenta čiščenja stekel in klimatizacije tudi za vozila Renault. Da bi zmanjšal stroške in čas, ki ga zahteva prevoz iz Francije v Slovenijo, je pri nas iskal partnerja, ki bi bil pripravljen z njim organizirati proizvodnjo za sestavo uvoženih elementov pranja stekel iz Francije, ta pa naj bi bila v bližini novomeškega Revoza. Tako sta s Francijem Frelihom v Šentrupertu ustanovila podjetje SEP.
Rezultati so verjetno pozitivno presenetili oba lastnika.
Od leta 1995 pa do 2000 smo imeli na leto kar 30-odstotno rast, saj smo začeli sestavljati dele tudi za druge avtomobilske znamke, s katerimi je sodeloval naš francoski partner Seric. Ker je bil Seric zelo zadovoljen z našim delom, je prepuščal vse več proizvodnje SEP-u. Prvotna lokacija v Šentrupertu je tako hitro postala premajhna in Frelih je potrdil investicijo za gradnjo nove tovarne v Mokronogu, kamor smo se preselili leta 2005. Od ideje do zagona proizvodnje v novi tovarni smo potrebovali tri leta. Zdaj imamo v Mokronogu 3500 m² proizvodnih površin in še 700 m² na stari lokaciji.
Načrt za tovarno ste izrisali kar vi, čeprav niste strokovnjak za to.
Vedel sem, kaj potrebujemo, kako potekajo procesi itd., kar je bilo ob tem, da sem imel že nekaj izkušenj za postavitev nove proizvodnje iz prejšnje službe, dovolj. Postavili smo sodobno tovarno, ki je čas ne bo tako hitro povozil.
Tudi ko ste sprejeli direktorsko mesto, ste bili nekaj časa človek za vse. Kakšni so bili začetki?
Pred tem sem bil vodja obrata Tomplast v Šentrupertu in imel sem kar nekaj izkušenj v proizvodnji plastičnih delov za avtomobile, zato me je Franci Frelih povabil k sodelovanju.
Pripravil sem dokumentacijo za mešano podjetje in ga registriral 15. oktobra 1994. Ko sem uredil pravno-formalne obveze, sem vzpostavil še sistem kakovosti za sodelovanje z Revozom. Že 23. decembra sem uresničil njihovo prvo naročilo – eno paleto posod za Renault 5. Ker sem bil edini zaposleni v SEP-u, sem sam sestavil 156 naročenih izdelkov, kar je predstavljalo eno paleto, jih zapakiral in odpeljal v Novo mesto. Nato sem napisal račun in tako izpeljal prvi posel do konca. Naslednje leto smo imeli že 12 zaposlenih in 5 osnovnih strojev za sestave in se hitro razvijali v proizvodno podjetje.
Pogledi lastnika in direktorja znajo biti precej različni. Kako je v vajinem primeru?
Znava se pogovarjati in argumentirati vsak svoj pogled na določeno rešitev ali vprašanje. Pri odločitvah ne zmagujeva eden proti drugemu, saj ne meriva najinih moči, ampak zmaga tisti predlog, ki je za podjetje najboljši. Sicer SEP ne bi mogel tako uspevati. Prvih 15 let je bil Seric naš večinski lastnik,njegova lastnica in direktorica je bila Bernardette Miermont. Njej se moram zahvaliti za potrpežljivo izobraževanje prva leta dela, saj je naše podjetje zmeraj delovalo po principih ekonomike in donosnosti.
Je bila kriza, ki se je v avtomobilski industriji zelo hitro odrazila, kriva, da je francoski partner propadel in je Franci Frelih leta 2011 odkupil njegov večinski delež podjetja SEP v Mokronogu?
Že pred krizo, v času rasti, je bilo v francoskem podjetju Seric (prodali so se španski skupini Ficosa) nekaj napačnih odločitev, ki so oslabile njihov položaj. Kriza, ki je močno zožila tržišče – Renault in Peugeot sta občutno zmanjšala naročila –, pa je zadala še zadnji udarec.
Z odkupom večinskega deleža je SEP pridobil samostojnost na področju iskanja novih trgov, kar je bilo pred tem v rokah francoskega partnerja. Glede na težke čase in hudo konkurenco v vaši stroki pa je bilo verjetno težko obdržati celo stare kupce, kaj šele pridobiti nove. Kakšni sta bili vaša vizija in vizija lastnika Freliha, da ste tako prepričljivo osvajali nove trge?
V mešanem lastništvu je naša proizvodnja potekala za tri znane kupce. Pogodbeno je bilo namreč dogovorjeno, da sami ne smemo nastopati na tujih trgih. To pa je hromilo naše ambicije in tudi naše sposobnosti oz. zmogljivosti. Že leta 2010 smo se odločili za svoj razvojni oddelek in laboratorij, kar je kot vstopnica do pomembnih kupcev v Evropi. Ko smo naslednje leto lahko že samostojno nastopili na trgu, smo dokaj hitro prišli od nekdanjih treh glavnih kupcev na osem večjih. Zadovoljni smo, da nam je to uspelo v težkih pogojih, ki jih omenjate in ob dejstvu, da je v naši stroki pridobivanje novih kupcev dolg proces ... Danes so naši največji kupci Magna, skupina Ficosa pa tudi skupina Kautex, nove kupce pa imamo v Angliji, Avstriji, Nemčiji in tudi na Češkem.
Dolg proces, ki ga poudarjate, je vezan predvsem na posebno razvrščanje dobaviteljev v avtomobilski industriji.
V avtomobilski industriji so dobavitelji razvrščeni v tri skupine, ki so določene po oznakah: Tier 1, 2 in 3. V skupini Tier 1 so dobavitelji, ki razvijajo nove izdelke in imajo nad 5 tisoč zaposlenih (min. promet 50 mio €), v Tier 2 sodijo specializirana manjša podjetja z razvojem posameznih segmentov. S kakovostnim in konkurenčnim delom smo pridobilo zaupanje avtomobilskih proizvajalcev in pri nekaterih pridobili tudi status neposrednega dobavitelja (Tier 1) do končnih kupcev. V zadnjih letih smo prešli od podizvajalca v razvojnega dobavitelja Tier 1 za sisteme pranja stekel. Prek komercialnih povezav z drugimi Tier 1 dobavitelji pa sodelujemo pri razvoju izdelka že od prvih načrtov avtomobila. Zdaj smo sredi intenzivnega razvoja novih izdelkov, ekonomski učinki pa se bodo odrazili pozneje. To, da smo v razmeroma kratkem času (dve leti) že uvrščeni v to skupino, je za nas uspeh; dobičke iz tega naslova pa bomo preštevali čez leto in več.
Razvoj in zahtevnejša dela potekajo v Mokronogu, imate podjetje v BiH, pred kratkim ste ga odprli tudi v Rusiji. Kako sta se odvijali ti dve zgodbi?
Imamo več kot 200 različnih izdelkov, ki jih proizvajamo z različnimi tehnologijami predelave termoplastov in dva osrednja organizacijska pristopa. Ko smo v Mokronogu postavili novo tovarno in začeli z proizvodnjo v letu 2005, smo v BiH ustanovili podjetje SEP Bijeljina, ki je 63 % v naši lasti. Tja smo preselili delovno intenzivnejše izdelke, saj so stroški dela v Sloveniji nenehno naraščali. Leta 2007 smo v BiH zgradili novo tovarno s 1800 m² proizvodnih površin, ki smo jo naslednje leto še povečali. Vsi delavci so bili na daljšem usposabljanju v Mokronogu, z vodilnimi pa imamo redne sestanke in mesečna srečanja v živo – izmenično v Sloveniji in BiH. V BiH je zdaj zaposlenih 50 ljudi, v boljših časih jih je bilo tudi 100, se pa napoved za leto 2014 spet izboljšuje.
Na pobudo Renaulta smo v Togliattiju v Rusiji, ki je naglo rastoči trg, lani registrirali mešano podjetje SEPRUS (51 % v naši lasti) in pripravili proizvodnjo s šestimi zaposlenimi. V Evropi velja, da je malo podjetij, ki si upajo v Rusijo, in tako so nam predlagali (ker smo slovanske duše in nekoliko bliže njihovi kulturi), da poskusimo uveljaviti našo miselnost dobavitelja tudi tam. Imeli smo srečo pri izbiri partnerja – to je rusko družinsko podjetje, ki ga v tem delu, v katerem smo se jim priključili mi, vodi ženska (spet!). Začetek ni bil lahek, zavedamo pa se, da se v tej veliki deželi z majhnimi koraki daleč pride. Zdaj ko je vzpostavljeno prijateljstvo (to pa je zraslo na zaupanju), je sodelovanje lepo steklo. Rusi laže poslovno sodelujejo, če navežejo tudi prijateljske stike.
Znanje jezika je v takih primerih odločilnega pomena – koliko tujih jezikov govorite?
Poleg »domačih« jezikov govorim še angleško, francosko tekoče in nemško, italijansko za silo. Znanje ruskega jezika pa šele osvajam, saj še posebej v Rusiji brez jezika ne moreš napredovati.
Pri izobraževanju iščete znanje, ne diplom.
V Ljubljani sem maturiral na vojaški gimnaziji. Dala mi je široko in dobro podlago za vodenje, in kar je pri mojem delu zelo pomembno, osnove strategije in organizacije. Pozneje sem skozi študij iskal znanje, ki sem ga v določenem času oz. pri določenem delu potreboval; študiral sem na strojni fakulteti, na ekonomski fakulteti in poslovni šoli – menedžment. Ko sem osvojil potrebno znanje, sem ga uporabil pri delu, vzporednih predmetov nisem imel ne časa ne volje poslušati. Ko začutim, da mi nekega znanja manjka, se poglobim v vsebine, se potrudim pridobiti vse potrebne spretnosti, osvojiti veščine. K sreči sta tuj in domači lastnik zahtevala znanje, ne diplome. Tako je spisek opravljenih izpitov iz različnih znanj precej dolg (zadnji izpit sem opravil pred štirimi leti), diplom pa nimam.
V času največje krize ste morali tudi odpuščati, vedno pa ste redno izplačevali plače in druge obveznosti.
Naše podjetje je skupaj imelo tudi že 240 zaposlenih v letu 2008, zdaj nas je – z zaposlenimi v BiH in Rusiji – 150. Zadovoljen sem, ker lahko spet nekaj malega zaposlujemo. To so bili tudi zame osebno zelo težki časi, ki me niso pustili nedotaknjenega. V našem podjetju veliko damo na izobraževanje, na osebno rast zaposlenih, na mehka znanja, na pozitivne zglede, kar nas še dodatno povezuje. Ves čas pa, kot ste omenili, plače in obveznosti redno poravnavamo, tudi zdaj, ko poslujemo z ekonomskega vidika najslabše v vsej naši zgodovini. Kot sem omenil, s prodorom do večjih in pomembnejših kupcev že računamo na boljše čase.
V to lepo mirnsko dolino ste pred več kot 20 leti prišli iz Maribora. Imate morda vinograd ali kakšne druge hobije za sprostitev?
Tukaj sem si ustvaril družino. Z ženo imava dve hčeri in lep dom. Od tu ne bi več odšel. Vinograda nimam, čeprav imam rad naravo, gozd … Življenje na vasi mi je všeč, potrebo po velikih mestih pa sem že davno potešil z zasebnimi potovanji (z družino veliko potujemo), predvsem pa s poslovnimi potovanji . Z leti se prednostne naloge spreminjajo in danes, ko sem zaradi dela veliko odsoten oz. premalo z družino, to teže doživljam, vendar je človek lahko doma na več načinov. Ko sem doma, sem seveda najraje z družino, za hobi pa delam v svoji delavnici. Pred leti sem si kupil starodobnika, jaguarja, ki ga počasi obnavljam. Uživam v delu, zato je to moj način življenja.
