Intervju

Bruno Gričar

Uspeh št. 2

Kar nekaj intervjujev za domače in tuje medije ste imeli v zadnjem času; izhodišče je bila mednarodna nagrada Top 10 na pohištvenem sejmu v Ljubljani.

V zadnjih dveh letih smo na različnih sejmih dobili 14 nagrad – za posamezne izdelke ali za predstavitev. Na Top 10 se nismo prijavili – mednarodna žirija nas je opazila in uvrstila med finaliste. Tokrat smo prejeli nagrado za izvirno rešitev klubske omarice. Ponosni pa smo tudi, da smo bili nagrajeni na vodilnem pohištvenem sejmu v Evropi, to je v Koelnu. Uvrstil so nas v Hit guide – med izdelke, ki postavljajo smernice razvoja v naši branži. Nagrajena je bila sedežna garnitura Lift, za katero je v opredelitvi med drugim zapisano, da je »skoraj preveč lepa, da bi nanjo sedli, da pa ima hkrati izvirne in izjemne funkcionalne rešitve.« V času slovenskega predsednikovanja Evropski uniji je s to sedežno garnituro arhitekt Boris Podrecca opremil osrednji slovenski prostor v Bruslju, sedaj pa je garnitura Lift v Narodni galeriji v Ljubljani.

Kdaj in kako se je uspešna zgodba Toma sploh začela?

Leta 1997 smo od takratne Dolenjske banke odkupili podjetje, ki je bilo v precej slabem stanju. Vedeli smo, kaj bi se dalo narediti, in verjeli smo v svoje sposobnosti. Imeli smo dva kupca – Ikeo, ki je predstavljala 40 odstotkov, in domačo Adrio s 30 odstotki; preostali kupci so bili nepredvidljivi. V glavi pa sem imel že takrat zgodbo o uspehu , ki sem jo zastavil na gradnji blagovne znamke, ta pa je seveda tesno povezana z dizajnom. Leta 1999 smo se preselili iz neustreznih prostorov na Mirni v Mokronog, kjer smo odkupili nepremičnine Iskre, ki je doživela likvidacijo. Vendar smo zaposlili tudi precej njihovih delavcev in se hkrati obvezali, da bomo z rastjo podjetja prispevali tudi k razvoju kraja.

Takrat ste tudi zastavili strategijo v 18 točkah, v katerih ste opredelili pot do odličnosti; pravite, da je bila sprejeta z zadržki, v posameznih primerih celo s posmehom.

S temi točkami sem opredelil pot, kako bo Tom v petih letih postal najboljši proizvajalec oblazinjenega pohištva pri nas. Verjetno so za takratni čas neverjetno zvenele ideje, kot je družbena odgovornost, odgovornost do okolja, narave, energetska učinkovitost … Za vsa področja, našteta v strategiji, smo prejeli že različna priznanja; vseskozi se uvrščamo na lestvicah družbene odgovornosti med 20 najboljših v Sloveniji. Imamo certifikate ISO 9000 in 14000 (okolje) ter TS za avtomobilsko industrijo, potrdilo o upravljanju z odpadki in reciklažo odpadnih embalaž. Bili smo prvi v skupini, ki smo se odločili za projekt Čista proizvodnja; na področju okoljevarstvene strategije smo prejeli tudi priznanje, vendar je še pomembnejše, da ta zavest živi z našimi zaposlenimi. Bili smo prvi na našem koncu, ki smo poskrbeli za ekološki otok. Glede na to, da ima Tom veliko voluminoznih odpadkov, sta ločevanje in skrb za reciklažo pri nas velikega pomena. Dosegli smo, da gre le 10 odstotkov Tomovih odpadkov v smeti, ostalo se reciklira. V tem smislu je tudi naša ponudba kupcem – izbran artikel pripeljemo, sestavimo in odpeljemo odvečen oz. odslužen kos, ki ga tudi razgradimo. Med omenjenih 18 točk pa sodi tudi dejstvo, da smo bili na Dolenjskem prvo družini prijazno podjetje.

Med pogumnejšimi idejami je bila tudi ta, da povabite k sodelovanju naše vidne oblikovalce, s posebnim razpisom pa tudi študente. Kako so se zlile ideje ustvarjalcev s prakso?

Industrijsko oblikovanje je pomemben element naše poslovne strategije – to je zapisano tudi v naših dokumentih. Daje noto prepoznavnosti in je osnova blagovne znamke. Od vsega začetka sta z nami Vladimir Pezdirc in Jani Bavčer. Dolgo že sodelujemo tudi z Damjanom Uršičem, ki je med drugim avtor nagrajene sedežne garniture Lift, pa s skupino ASOBI in še bi lahko našteval.

Izkušnje iz sveta pravijo, da sta v povprečju med desetimi idejami dve uspešni; naše povprečje je boljše. Sicer pa ni namen dobiti same uporabne ideje – pomemben je nov način razmišljanja, drugačen zorni kot, širjenje zavedanja, iskanje novih možnosti … Odločitev za tako sodelovanje je bil za obe strani velik izziv. Nekateri naši proizvodi tako postajajo kot skulptura s podpisom avtorja; lahko pa rečem, da so se posamezni avtorji tudi s pomočjo Toma uveljavili v svetu oblikovanja. Seveda pa so to proizvodi, ki so v našem razredu Avantgarde, v katerem ne pričakujemo velikih prodajnih učinkov, ampak predvsem prepoznavnost.

Vaša definicija dizajna je precej širša od splošnega pojma ...

Vedno poudarjam, da dizajn ni le dobra oblika, ampak tudi inovacija, kakovost in tudi urejenost prodajne dokumentacije, urejenost prodajnih poti, pred tem pa tudi urejenost tehnoloških procesov. Skratka, dizajn pojmujem kot skupek vsebin, ki morajo biti vse enakovredno urejene oz. usmerjene k odličnosti.

Za vas velja, da hodite po robu – v poslovnem smislu , kot športnik, kot enigmatik – vedno iščete skrajne meje.

Odzovem se hitro, včasih pred časom, kar pa ne pomeni, da odreagiram na pamet – vedno si vzamem čas za temeljit premislek. Res pa je, da me vabijo skrajne meje; brez teh ni napredka, varna sredina pelje le v povprečje. Verjamem v to, da so misli žive sile, zato način razmišljanja usmerja poti iskanja. Kar nekaj življenjskih izkušenj mi potrjuje, da je rezultat odvisen od moči prepričanja, od volje, od vere. Kot primer naj navedem kar delovanje v naši branži – ogromno proizvajalcev je na trgu, konkurenca je izjemna. Če bi razmišljal, kako bi v taki gneči lahko zagotovili sto kupcev na dan, kar je naša dnevna proizvodnja, bi se izgubil v obupu. Naše prepričanje v to, da smo najboljši, ker smo si to trdno zastavili, ker v tej smeri delujemo in se razvijamo, nas je pripeljalo v vrh evropskih proizvajalcev. V tem smislu so tudi moja sporočila sodelavcem na naših poslovnih konferencah; presegati moramo klišeje, se zavedati, da se da še več in še bolje. Strinjam se z Otonom Zupančičem, ki je nadgradil rek Osel gre le enkrat na led, s tem da je dejal: »Baš to je oslovsko. Kdor je enkrat padel, gre še drugič, tretjič, nazadnje pa pleše po ledu.«

Načrti pa sežejo še dlje – z nakupom Javorja ste že bliže cilju – celoviteje opremiti domove.

Pred nekaj leti smo si zastavili cilj proizvajati opremo za vse bivalne prostore – razen kuhinje in kopalnice. Tako smo pred tremi leti kupili podjetje Dom oprema iz Železnikov, nato se nam je  ponudila še priložnost v Javorju, kjer imamo skoraj 25-odstotni delež  oz. eno delnico manj. Tako krepimo naše položaje, saj se vse bolj naslanjamo na lastne zmogljivosti in tudi širimo naše programe. Lansko leto smo ustanovili inženiring, ki uvaja nove vsebine, saj opremljamo tudi hotele in segamo še na nova področja.

V času, ko je napoved recesije pogosto povod za zmanjševanje števila zaposlenih, vi še dodatno zaposlujete; je to na račun novih programov?

Zaenkrat smo na novo zaposlili nekaj delavcev v Slovenj Gradcu, kar je  v okviru obstoječe proizvodnje. Sicer pa smo že v preteklosti iskali še nove izzive. Tako se je v sklopu izkoristka odpadkov in reciklaže pojavila možnost proizvodnje ponjav za pred točo in še nekaj vzporednih idej. V tem kontekstu se je rodila tudi ideja o »prevleki« za čolne, ki jih ščiti pred nesnago med prevozom in shrambo, kar je v veslanju zelo pomembno. Tako kot vreča za prenos smuči.

Kako ste pripravljeni na gospodarjenje v zaostrenih razmerah?

Kriza ni enoznačen pojem – za nekoga je lahko tudi priložnost. Mislim, da do nas recesija ne bo tako drastično posegla oz. da bo prihajala z zamikom in v blažji obliki. Glede na to, da smo v sektorju potrošnje in da naši proizvodi niso življenjsko potrebni, je seveda pričakovati zmanjševanje naročil na eni strani in na drugi pritiske na cene, saj bodo zagotovo v tej krizi tudi podjetja, ki bodo propadla. Ti pa bodo seveda zniževali cene in skušali prodati svoje zaloge; konkurenca bo še ostrejša. Lani ustanovljeni inženiring je pravzaprav že priprava na zahtevnejše razmere na trgu – poleg zasebnikov so naši kupci tudi hotelirji, javni sektor sploh, tako da smo dokaj optimistični, hkrati pa tudi previdni. S pomembnim deležem smo še vedno vezani na Adrio Mobil, s katero imamo korektno sodelovanje; z zmanjševanjem njihovega deleža smo začeli iskati nove kupce in z delno prilagoditvijo programa jih uspevamo pokrivati. Skupaj z intenzivno rastjo Adrie Mobil je rasel tudi naš delež dela za njih. Vendar pa smo hkrati razvijali tudi vzporedne programe, ki so dosegali še višje odstotke rasti. Zato je razlika nadomestljiva.

Kaj pa pričakujete od nove vlade?

Pričakujem to, kar vlada mora postoriti: da bo uredila pogoje za delovanje gospodarstva, da bo zagotovila gospodarsko infrastrukturo. Lahko rečem, da imamo zaradi neurejenih pogojev menedžerji 30 odstotkov dela več kot kolegi v tujini, saj smo primorani iskati možnosti za urejanje tega, kar bi država morala urediti. Poleg tega pričakujem, da bo javnost korektno obveščena o dejanskem stanju glede recesije, ne pa da mediji napihujejo krizo, s tem pa se med prebivalci širi nezaupanje ali celo panika.

Pravite, da ste v zadnjem obdobju delali tudi po 20 ur na dan; kako obnavljate svoje moči, da zdržite tak tempo?

Ker sem športnik, imam kar dosti kondicije; zadnje leto več kolesarim, seveda, ko mi to dovoljujejo obveznosti. Več časa preživljam v naravi – v hribih ali na vrtu. Iščem vsebine, ki mi pomagajo do »odklopa«. V tem smislu je bil idealen tek – med tekom se mi je posvetila marsikatera nenavadna rešitev, ne da bi se za njo naprezal.

Tom je tudi podpornik kar nekaj vrhunskih športnikov.

Med vrhunskim športom in vrhunskim poslovanjem je povezava; so podobne izkušnje, ki si jih delimo s športniki, ki jih podpiramo. Povabimo jih tudi na naše poslovne dogodke in se z njimi pomenimo – kako naprej, ko pridemo do stene. Tomaž Humar je človek z vrhunskimi športnimi rezultati in vrhunskimi človeškimi izkušnjami ter voljo. Podpiramo tudi Brigito Langerholc in maratonca Mravljeta. Pa reprezentanco v badmintonu, ki je zelo razvit v naši dolini, kot tudi odbojka.   

Ali imate ob vsem tem še kaj časa za enigmatiko? Je morda v nastajanju še kakšna knjiga na to temo?

Vse manj je časa za to; enigmatika ostaja za druge čase. Prve uganke sem imel objavljene še kot dijak in morda se bom na stara leta spet vrnil k njihovemu sestavljanju. Ne vem, kako bo takrat z reševanjem in s sestavljanjem ugank in križank, saj opažam, da je vsesplošna razgledanost, ki jo zahteva reševanje križank, ugank, vse slabša. Ljudje manj berejo beletristiko, manj se zanimajo za življenje in vse bolj ozko so usmerjeni. Sem bil pa prijetno presenečen, ko sem nedavno dobil e-pošto iz Brazilije. Pisal mi je gospod, ki pripravlja knjigo o svetovni zgodovini enigmatike. Naletel je na moj članek iz leta 1984, ko sem pisal o začetku križank. Tam sem navajal, da je bila na naših tleh prva križanka objavljena v nemškem jeziku, in sicer leta 1833. Podatek je bil zanj presenetljiv, saj je bila po njegovih virih najstarejša objavljena križanka iz leta 1859. Da bi še enkrat preveril ta podatek, je stopil v stik z mano in me spet spomnil na hobi, za katerega sedaj žal nimam časa, sploh pa ne za novo knjigo! Bom raje počakal na to, ki jo piše Sergio Barcellos Ximenes iz Brazilije.     

Božični in decembrski prazniki se bližajo – kaj tokrat namenjate zaposlenim v Tomu?

To je še skrivnost; vsako leto poskrbimo za kakšno darilo, ki si ga sami verjetno ne bi kupili. Za veliko noč jim podarimo potico in šunko, poskrbimo za lep Tomov dan, ko obiščemo različne kraje in se poveselimo. Zadovoljni zaposleni so tudi dobri zaposleni – poskrbeti moramo za njih, kolikor je pač v naši moči. Delamo v branži, ki ni bogata, so pa plače v Tomu redne in v vrhu branže.   

Nazaj