Pogled
Človeštvo je na križišču
Sociologinja Spomenka Hribar je ženska z izjemno moralno avtoriteto, ki se argumentirano, hitro in zelo kritično odziva na družbena odstopanja. Hkrati je zelo topla sogovornica, ki je kljub obilici dela prijazno sprejela povabilo na pogovor za Uspeh.
Uspeh št. 3
Problemi sveta so problemi duha, sem prebrala v enem od vaših intervjujev; kako danes ocenjujete stanje duha v Sloveniji?
Človek na Zemlji ni predmet med predmeti, ampak je duhovno bitje: ima srce, da (so)čustvuje; razum, da analizira stvari, in um, da ustvarja novo; predvsem, da poimenuje stvari z imeni – zato je materni jezik bistvenega pomena za vsakega človeka. Kot duhovno bitje je človek v duhovnem odnosu do samega sebe, do sočloveka in sveta v celoti, tudi do skrivnosti, ki je pod vsakim odnosom. Če pogledamo, kako se današnji človek obnaša, vidimo, da predvsem teži k temu, da bi bil Gospodar nad seboj, nad sočlovekom in nad naravo. Sebe ne dojema na avtentičen način; do sebe se ne obnaša skromno kot do končnega bitja, ampak hoče vedno več; ni spravljen sam s seboj. Do sočloveka se obnaša enako nestrpno kot do sebe in ga hoče »priličiti« sebi samemu; sočlovek mu ni bližnji, temveč predmet za uresničitev svojih ciljev. Ne prizna mu izvirne pravice, da je drugi res drugi, drugačen glede mišljenja, prepričanja, vere … Skratka, ni spravljen s sočlovekom. In kako se obnaša do sveta in do Zemlje? Ne kot obdarjeni, ne kot hvaležni sprejemalec, ampak kot izkoriščevalec: spreminja njeno podobo, preusmerja reke, spreminja podnebje … Skratka, ni spravljen z naravo, z Zemljo kot tako. Vse te tri dimenzije naše nespravljivosti so današnji način našega bivanja – in so vprašanja sprave, kakor jo pojmujem. Vse to se nam vrača kot bumerang; najznačilnejši in najbolj ogrožajoči bumerang je Zemlja, ki nam grozi z doslej nedojemljivimi vremenskimi posledicami. Če torej hočemo v bistvu spremeniti svoje življenje, moramo spremeniti sedanjo paradigmo našega bivanja v paradigmo sprave na vseh treh ravneh. Sicer bomo uničili sebe, življenje in morda ves planet. V tem smislu je danes človeštvo na križišču lastnega bivanja; gre torej za našo bistveno duhovno spremembo.
Glede na zgoraj rečeno je razvidno, da Slovenci povsem delimo duhovno stanje, kakršno vlada (predvsem) v razvitem svetu: nezadovoljni smo sami s seboj, s soljudmi in Zemlja nam je še vedno predvsem skladišče dobrin, ki jih izkoriščamo (kakor tudi sami sebe in soljudi) do norosti. Pred našimi očmi (in z našim delovanjem) onesnažujemo vso naravo, voda je vedno bolj oporečna in vedno manj je je itd. Med sabo smo sprti, agresivni do drugega .do sebe smo prezahtevni in predvsem premalo skromni kot smrtna bitja …
Kako vidite krizo in kako bi po vašem mnenju lahko to obrnili v priložnost?
Reševanje krize – ki je posledica zgoraj opisane neavtentične paradigme našega življenja – bi moralo (in menim, da bo) potekati na več ravneh. Prva je praktična: reševati finančno in gospodarsko krizo, tako da bomo preživeli, se pravi, da moramo z gospodarskimi ukrepi ohraniti čim več delovnih mest in odpirati nove, in to pogumno, ustvarjalno. Najslabše bi bilo,če bi se na krizo odzivali z zapiranjem gospodarskega prostora in z zmanjševanjem sredstev za ustvarjalnost. To bi bilo pogubno. Na daljši rok in v splošnem gre, kot sem že rekla, za spremenjeno paradigmo našega življenja. To žal ni odvisno le naše volje, temveč od splošnega uvida v problem. Prav v tem smislu je lahko kriza priložnost za osveščanje, priložnost za bistven zasuk našega odnosa do sveta.
Kakšen je vaš komentar na dejstvo, da je v politiki in gospodarstvu delež žensk na vodilnih mestih majhen in posledično je seveda majhen tudi na odločitve.
No, najslabše bi bilo, če bi neko vodilno mesto zasedala ženska samo zato, ker je ženskega spola! V tem smislu velja za ženske in moške enako merilo: strokovnost in etičnost, poštenost, sočutnost, ravnanje po svoji vesti. Dejstvo pa je, da je že dolgo naš svet »svet moških«. Kar je razumljivo: če je temeljna paradigma sveta biti Gospodar nad Zemljo, sočlovekom in nad sabo, potem gre za moč, ki se veže predvsem na moški princip. Ob tem je bistveno okrnjen naš svet, kajti izvorno je sestavljen iz dveh (s)polov, moškega in ženskega principa, kar pomeni tudi dvoje različnih občutij, svojevrstnega razumevanja sveta in reakcij nanj. Če gospodarijo predvsem moški, nekaj bistveno manjka, neka dimenzija odnosa do sebe, sočloveka in sveta. Kako doseči ravnovesje med obema (s)poloma? Začela bi najprej pri ženskah: same se umikamo iz družbenega in političnega življenja, in bolj ko je stiska velika, bolj se zapiramo znotraj družin in skrbimo za njihovo preživetje. Problem je tudi v tem, da smo ženske nekako introvertirale, ponotranjile svojo »manjvrednost« in nimamo dovolj samozaupanja in samospoštovanja; znano je, da tudi ženske raje volijo na vodilne položaje moške kakor ženske … Tudi sicer s svoje strani »programiramo« moške, kakšni naj bodo: močni, suvereni … Če gledamo z distanco, lahko ugotovimo, da tudi moškim ni lahko vzdrževati tako vlogo, v katero jih »vsajamo» me same. Do spremembe bo prišlo – po mojem mnenju – predvsem in najprej na strani žensk: da se bomo »spravile« same s sabo, postale suverene, a še vedno žensko čustvujoče, rahločutne …