Uvodnik
Nepovratna evropska sredstva
Uspeh št. 4
V tokratni številki Uspeha vas informiramo o pridobivanju nepovratnih evropskih sredstev. Veliko naših podjetnikov že ima izkušnje s tega področja. Nekateri pozitivne, drugi negativne, vsem pa je skupno pritoževanje nad (pre)obsežno dokumentacijo in pogosto neživljenjskimi zahtevami, ki so včasih takšne, da jih lahko zapiše le oseba, ki ni nikoli prestopila praga realnega sektorja, kaj šele, da bi v njem delala. V tistem realnem sektorju, kjer nastaja realna dodana vrednost.
Obsežnost dokumentacije in izpolnjevanje zapletenih obrazcev marsikaterega podjetnika odvrneta od prijave na razpis za pridobitev nepovratnih evropskih (v bistvu naših) sredstev. Potem so tukaj še upravičeni in neupravičeni stroški, zahteve po predložitvi internih podatkov (plačilni list …) in še bi lahko naštevali. Razpisodajalci znajo hitro najti priročne izgovore. Najpogostejši so, da tako zahtevajo v Bruslju, da so takšni predpisi, da je premalo zaposlenih … Skratka, vzroki za težave so vedno nekje drugje. Do danes še nisem slišal nikogar, ki bi rekel, da pravila bere bolj natančno od tistega, ki jih je pisal, da je najbolj enostavno, da se skriješ za predpise, da raje zastaviš nekoliko strožje, da se izogneš odgovornosti …
Pa vendar rešitve niso tako zelo daleč.
Za začetek bi lahko združili vse razpise pod eno streho. S tem bi poenotili obveščanje, oblike razpisov in odpravili vrsto vprašanj v slogu: »Ali se lahko javim na ta razpis, ko sem se pred leti na podobnega pri drugem skladu?« Država sicer obljublja, da bo to storila, obljube smo slišali že konec lanskega leta. Čas, namenjen črpanju sredstev, se počasi izteka, država pa nič. Pri tem nehote pomislim na hitrost ukrepanja pri reševanju finančnega in avtomobilskega sektorja čez lužo.
V nadaljevanju bi zelo koristilo, če bi v pravila zapisali, da je obvezna uporaba pragmatizma – ali kakor rad pove pravnik, ki ga zelo cenim: Delaj po zdravi kmečki pameti. Lahko dodam, da je ta pamet tista, ki nas je obdržala skozi stoletja in ustvarila pogoje današnjemu razvoju. Pri tem je seveda nujno, da se ne bojimo prevzeti tveganja, da znamo zaupati in da smo pripravljeni za svoja dejanja prevzeti odgovornost.
Vedno znova pa se nasmehnem ob predstavitvah razpisov, ko razpisodajalci prisotne učijo, kako morajo napisati, da bo strošek priznan kot upravičen. Če povem nekoliko drugače. Učijo, kako je treba lagati, da prideš do sredstev. Na tem mestu se po začetnem nasmešku resno zamislim. Čemu so potem potrebne tako stroge razpisne zahteve, tako obsežna dokumentacija, tako obsežno poročanje? Namesto da nas učijo, kako napisati, da bo prav, predlagam, da se državni uradniki odpravijo na obisk k podjetjem, si ogledajo proizvodnjo, intervjujajo ključne zaposlene, malo pobrskajo po internetu, na katerem lahko najdemo bilance za zadnja leta, in si na tak način ustvarijo vtis, za kakšno podjetje gre. S tem bi odpadel marsikateri nadzor. Mogoče bi zaradi tovrstnega pragmatizma prišlo do kakšnega preveč podeljenega evra, ki sicer ni upravičen strošek. Prepričan pa sem, da bi na ta način veliko hitreje našli tiste podjetnike, ki imajo vsebinske projekte. Morebitni preveč izplačani evri bi se lahko nadomestili z bistveno nižjimi stroški administracije. Skratka, na koncu bi bilo zadovoljstvo vseh vpletenih bistveno večje.
Najbolj bom zadovoljen takrat, ko se bodo na projekte javljali tisti podjetniki, ki imajo vsebinsko dobre projekte in svoj čas namenijo opravljanju svoje osnovne dejavnosti, in da ne bodo »zmagovalci« razpisov tisti, ki znajo pripovedovati in prilagajati zgodbe na način, da so všečni razpisnim pogojem, kasneje, ko so sredstva izčrpana, pa od projekta ne ostane nič uporabnega.
Naj končam s pozivom, da se je vseeno vredno potruditi. To nam dokazujejo primeri naših podjetnikov, ki so uspeli. Zgledujmo se po njih. Vsi skupaj pa si še naprej prizadevajmo za izboljšanje pogojev sodelovanja v razpisih.
