Pogled
O ceni uspeha, vztrajnosti, odgovornosti in veselju do dela smo se pogovarjali s Petro Majdič.
Uspeh št. 5
Če ne bi bilo ovir, bi se morala vprašati, ali sem sploh na pravi poti
Če je neko podjetje med 10 najboljšimi na svetu, je to izjemen uspeh; za športnika pa to ni dovolj; velja le zmaga
Kdo bi si pred desetimi leti upal verjeti, da bomo v teku na smučeh imeli Slovenci v svetovnem vrhu svojo princesko?! To se je zdelo nemogoče; toda Petra Majdič tega pojma ne priznava. »Nič ni nemogoče, če si le dovolj želiš, če v nekaj verjameš, če za to dovolj narediš, če si vztrajen. In predvsem, če to, kar počneš, delaš z veseljem,« pravi ta graciozna mlada dama, ki v živo deluje drugače kot na TV ekranu. »Kamera me spremeni, tam delujem ogromno, težko in okorno …« Sicer pa je v mnogih pogledih pravo nasprotje klišejski predstavi tekačice na smučeh; ta naj bi bila robustna, introvertirana in nedostopna. »Sem zelo zgovorna, odprta in optimistična oseba in upam, da teh lastnosti, vključno z mojo naivnostjo, ne bom izgubila.« Z optimistično naravo ji je laže premagovati silne napore, ki jih zahteva ta šport, pa tudi druge prepreke. »Na ovire znam gledati kot na izzive. Če jih ne bi bilo, bi se morala vprašati, ali sem sploh na pravi poti!« Ko govori o težavah, si človek predstavlja predvsem izredno naporne treninge, odrekanja in še marsikaj, kar je cena vrhunskih rezultatov. Med drugim bo na koncu letošnje sezone že 23 mesecev v nenehnem pogonu in brez dopusta – naporno, toda kljub temu je zadovoljna! Na vprašanje, kaj je bilo v njeni športni karieri najtežje, pa dobimo presenetljiv odgovor: »Najtežje je bilo prepričati, da je lahko tek na smučeh tudi v Sloveniji zelo uspešen, da je mogoče doseči vrhunske rezultate. Tu je vzporednica z gospodarstvom – preden direktor prepriča svoj najožji tim, da se splača potruditi za uresničitev določene ideje, in potem njegovi sodelavci širijo to idejo naprej, mora v to vložiti ogromno truda in energije. Šele ko v to idejo verjamejo vsi v podjetju, je lahko dosežen uspeh … Toda pot do tja je mukotrpna.« Petra je uresničila to, kar je bilo skoraj nemogoče. Uspela pa je tudi doseči določene pogoje za delo celotne ekipe – enake za vse – in ona pri tem ni izjema, čeprav je njen »vlečni konj«.
Petra Majdič je že doma pridobila močan kolektivni duh. »V naši družini smo trije otroci, živimo na vasi, kjer smo še vedno vsi med seboj močno povezani. Družina je moje sidro, še zlasti mami, ki ima izjemno karizmo. Upam, da bom tudi jaz z leti tako pozitivno sijala, kot sije ona.« Tudi ona si nekoč želi imeti tri ali vsaj dva otroka. Želi si tudi, da bodo njeni otroci odraščali povezani z naravo. »Upam, da se za njih ne bom preveč bala, da jim bom pustila dihati …«
Tek na smučeh sprva ni bil njen cilj, saj je imela rada odbojko, atletiko, gibanje sploh. V njihovi vasi pa je bil zelo dober klub tekačev na smučeh in s prijateljico sta se jim pridružili. »Imela sem ogromno energije in tek na smučeh je bil zame pravi ventil in odlična rešitev.« Opaža pa, da s svojimi 29 leti že pripada generaciji, ki na šport gleda drugače kot mlajši talenti. »Nas denar ni zanimal, veseli smo bili, če smo lahko delali, trenirali. Danes se mnogi mladi športniki najprej pozanimajo, kako je s financami … Tu že čutim generacijsko razliko.«
V vrhunskem športu se človek srečuje z mnogimi pritiski – za Petro je eden največjih odgovornost. »Čutim, da moram narediti vse in doseči najboljše. Zavedam se, da to od mene pričakujejo mediji in vsi v Sloveniji, in ne smem jih razočarati. Grozljivo pa je, da v športu vse bolj velja samo zmaga! Če je v gospodarstvu neko podjetje med desetimi najboljšimi na svetu, je to izjemen rezultat; za športnika pa to žal ni. Zato me ne čudi, da pri mnogih vrhunskih športnikih pride do osebnostnega preoblikovanja – prisiljeni so se osredotočiti le na cilj in tako počasi izgubijo sebe. Zase upam, da se mi to ne bo zgodilo. Tudi zato skrbno negujem in varujem svoje zasebno življenje.«
Petra je zelo čustvena in zelo iskrena oseba; zato so jo porazi seveda prizadeli in pogosto se je tudi pred očmi javnosti razjokala. Toda noben neuspeh ji ni vzel zaupanja vase. Uspehi pa so jo seveda razveselili in spet je dala čustvom prosto pot. »Reagiram spontano in tako, kot čutim. Lansko sezono sem precej bolj sproščeno tekmovala, ker sem že osvojila globus, ki sem si ga – zase, za ekipo in za vse, ki so navijali zame – zadala doseči. To me je razbremenilo.«
Tek na smučeh je naporno in – kljub temu da je obkrožena z veliko ekipo – vendarle samotno delo. »Še zlasti na treningih to občutim; sama grem v hrib in spremljajo me različne misli. Če sem žalostna, jočem, počasi pa se solze posušijo in pomislim na vse lepo, kar doživljam ob teku na smučeh – od narave do uspehov. In to me kar ponese.« Petra zaupa svoji intuiciji (pove, da je kombinacija strelca in kozoroga, v kitajskem horoskopu pa je ženstvena koza) in zna poslušati svoje telo. Tudi pri hrani si prisluhne in poje, kar ji diši. Sicer pa rada kuha, in to jo zelo sprošča. Zanima jo tudi moda – od elegantne do športne. Ko razmišlja o času po tekmovalni karieri, je ena od možnosti tudi zastopstvo za določena športna oblačila ali pa širše za tekaški šport. Ker je izjemno komunikativna in hkrati zelo temeljita, se vidi tudi v marketingu. Končno pa je že sedaj sama svoj menedžer, ki sledi načeloma, da je bolj kot cilj pomembna pot in da ni nič nemogoče!
