Intrevju
Blažo Tasev - Življenje kot film
Pogovor z Blažem Tasevom, uspešnim podjetnikom, dobitnikom mnogih priznanj s področja gospodarstva in tudi humanitarnega delovanja. Letošnjega avgusta je praznoval 35 let svojega podjetja.
Uspeh št. 5
Letos ste funkcijo direktorja predali sinu Gocevu, ki je delal z vami dobra štiri leta, če štejemo le njegovo delovno dobo v Tabakumu. Sicer je Goce rasel s podjetjem in ste se tudi zato verjetno laže upokojili.
Če sem iskren, sem se za dokončno upokojitev po eni strani kar težko odločil; hkrati je bila tudi neke vrste odrešitev. Pokojninske dobe imam 48 let in šest mesecev, saj imam precej let bonificiranega staža, ker sem pri izdelovanju akumulatorjev delal s svincem. Od leta 2001 je bila moja upokojitev v mirovanju in mislim, da je le prišel čas, ko moram nekoliko izpreči in predati direktorsko funkcijo sinu. Opazil sem, da so v tujini na vodilnih položajih tudi zelo mladi ljudje in da so zelo spoštovani; pri nas je tega manj. Menim, da imajo mladi veliko znanja, ki smo ga mi pridobivali s kilometrino, z leti in izkušnjami. Moj sin je bil dober in odgovoren študent in v teh par letih, ko je skrbel za komercialo, je pokazal, da ima veliko znanja, izkušnje prihajajo z delom. Zato sem lahko miren, saj je podjetje v dobrih rokah. Odnos do podjetja, ki sem ga ustvaril dobesedno iz nič, je znotraj družine zagotovo drugačen, zato sem lahko zares zadovoljen, da me je zamenjal sin. Jaz bom sicer še sodeloval, toda Tabakum bo vodil Goce, ki mu povsem zaupam. Izdelal je zanimivo strategijo, si postavil nekaj novih ciljev in s tem izrazil svojo noto.
Ali ne obstaja bojazen, da boste vi, kot siva eminenca, še vedno izredno močna osebnost v podjetju Tabakum in bo vašemu sinu zato podjetje teže voditi …
Ta bojazen je seveda prisotna, zato sem bil izredno vesel in ponosen, ko me je moj direktor (moj sin) opozoril, da sem naročal določeno blago prek dogovorjenih okvirjev in da se je treba držati sprejetih smernic oz. racionalizirati stroške. Prav je imel, in ko se je – obzirno in s spoštovanjem, ki mi ga vedno izkazuje – kasneje nekako opravičeval zaradi tega, sem mu še enkrat povedal, da je ravnal pravilno. Če ne bi bil že na začetku tako odločen in dosleden, bi bila bojazen, ki jo omenjate, zagotovo velika. Tako vsi v Tabakumu vemo, kdo ima krmilo v rokah in kdo je odgovoren. Dobesedno je rasel s podjetjem, saj sem ga že kot majhnega otroka vodil s seboj, in vedno se je rad in koristno vključeval v delo.
V Slovenijo ste iz Makedonije prišli po končani osnovni šoli in veliko zanimivih spominov imate na tiste čase. Kako se je vse skupaj sploh začelo?
Rojen sem bil v vasi Čiflik v občini Kočani v Makedoniji, v družini nas je bilo deset otrok. Naš oče je bil napreden kmet tako kot pred njim njegov oče. Moj ded je redil celo želve, saj je bilo znano, da želvina juha daje posebno moč, ki so jo borci solunske fronte potrebovali. Zanimive zgodbe so se pletle okoli naše kmetije, kjer danes živita dva moja brata, drugi so se šolali in veliko dosegli. 8. oktobra 1966 sem prišel v Ljubljano, da bi se izučil za izdelovalca akumulatorjev. Ob vikendih sem si služil denar z zlaganjem drv, učil sem se pri mojstru Grajzerju, ki me je vzel k sebi. Njegovi ženi se moram zahvaliti za čisto slovenščino, saj sem pri njih lahko gledal televizijo in z njimi sem obiskal gledališče. Ko so mi za novo leto dali večjo nagrado, sem si kupil nova oblačila, vključno s kapo in čevlji. Še vedno se nasmejem, ko se spomnim, kako sem bil sam sebi všeč, ker sem bil končno tako lepo oblečen. Nenehno sem se gledal v šipah in se v steklena vrata celo zaletel, saj v odsevu samega sebe nisem spoznal!
Kmalu ste se odločili za samostojno podjetništvo in vaša žena je zaslužna za to, da ste prišli v Novo mesto, ne v Nemčijo, kamor ste si želeli …
Moja žena, ki je po rodu Belokranjka, mi je rekla, da imam lahko Nemčijo kar v Sloveniji, in zato sem ostal tu. Kolebal sem med Novo Gorico in Novim mestom, saj je bilo izdelovanje akumulatorjev vezano na avtomobilsko industrijo. Na takratni gospodarski zbornici sem dobil pravi nasvet, da se bo avtomobilska industrija bolje razvijala v Novem mestu. Tu sem leta 1974 začel z izdelovanjem akumulatorjev v prostoru, velikem le 39 kvadratnih metrov. Sicer sem bil v Novem mestu lepo sprejet in naštel bi lahko ogromno ljudi, ki sem jim hvaležen za podporo, za razumevanje, celo za dobroto. Med uspešnimi novomeškimi obrtniki sem imel tudi svoje vzornike.
Pa vendarle ni šlo vse povsem gladko; nekatere poti so bile tudi blokirane in okusili ste tudi zbadljivke …
Bilo je tudi nekaj tega, toda več je bilo dobrega. Sicer se rad pošalim, da sem dvakratni južnjak – najprej glede na to, da sem Makedonec, po osamosvojitvi sem pa še slovenski južnjak.
Sprva ste v delavnici akumulatorjev delali sami, šele z leti ste začeli zaposlovati.
Najprej mi je pomagala žena, ki je sicer imela tudi svojo službo, šele kasneje se je zaposlila pri meni. Po štirih letih in osmih mesecih sva zaposlila še enega delavca, na koncu smo bili zaposleni štirje. Dela je bilo veliko – za IMV, Gozdno gospodarstvo, za Cestno podjetje, Agroservis Ljubljana, Geološki zavod Ljubljana, GG Bled, še bi lahko našteval. V obdobju med letoma 1978 in 1985 sem bil med petimi največjimi davkoplačevalci v novomeški občini. Želel sem se dokazati z delom, s kakovostjo, poštenjem in z doslednostjo. Na tisto obdobje me vežejo zanimivi spomini, med drugim je prišel leta 1985 do mene tudi namig, naj za to leto naj ne bi plačal davka, ker je imela novomeška občina presežek in bi šel denar v Beograd. Ker je bilo treba na območju Dolenjske zgraditi sodobno električno infrastrukturo, bi v prostor prispeval po tej poti … Sem pa imel takrat že plačane vse obveznosti do države.
Kako ste od uspešnega dela na področju akumulatorjev prišli na kmetijsko mehanizacijo?
Moja želja je bila ustvariti svojo znamko akumulatorjev in dogovarjal sem se s švedskimi in švicarskimi partnerji za sodelovanje. Oni bi zagotovili stroje, jaz prostore oz. ostale pogoje za proizvodnjo. Zaposlenih naj bi bilo 18 ljudi, ki bi na leto sestavili med 58 in 60 tisoč licenčnih akumulatorjev visoke kakovosti. Vse se je lepo razvijalo, toda z začetkom vojne – ravno takrat so bili ti poslovni partnerji v Novem mestu – je zadeva padla v vodo. Čez noč sem moral poiskati nekaj drugega. Vedel sem, da je naše območje slabo pokrito s kmetijsko mehanizacijo, in tako je padla odločitev. Ime Tabakum, kot bi se naj imenoval podjetje za proizvodnjo akumulatorjev – Tasev Blažo akumulatorji – je ostala tudi za novo dejavnost. Še vedno se zgodi, da me kdo vpraša, ali se ukvarjamo s tobakom …
Vam je žal, da niste razvili svoje znamke akumulatorjev?
Ja, priznati moram, da mi je še danes žal za to.
Pa vendar ste uresničili, kot pravite, dvojne sanje – trgovino in servis za akumulatorje.
Lahko rečem, da sem zadovoljen, saj sem uresničil svoje dvojne sanje: skozi servis sem ostal povezan z akumulatorji in postavil sem sodobno podjetje kmetijske mehanizacije. Takoj po njegovi ustanovitvi smo začeli tudi s hišnimi sejmi in začelo se je odlično sodelovanje s kmetijsko šolo Grm. Pred nedavnim so me spomnili, da smo bili med njihovimi prvimi sponzorji. To je bilo že tako dolgo nazaj, da sem pozabil; oni pa so se spomnili. No, takrat seveda niti slutil nisem, da bomo kdaj poslovno povezani.
Hitra rast naše trgovine je narekovala večje prostore, ki smo jih zgradili nasproti prvotne lokacije, kjer je danes servis. Skupaj z arhitektko Petro Kustor Habinc smo zasnovali sodobno zgradbo s 1650 kvadratnimi metri pokrite površine, ki je zrastla v dobrih šestih mesecih. Naše podjetje sodeluje s podjetji z Norveške, s Švedske, iz Anglije, Nemčije, Italije, Avstrije, z Japonske, Nove Zelandije, iz Kanade in ZDA in vsi poslovni partnerji so nam ob odprtju novih prostorov čestitali. Ugledni proizvajalec akumulatorjev MOLL iz Nemčije, za katerega smo zastopnik v Sloveniji, nam je izročil priznanje za odlično poslovno sodelovanje. Ob otvoritvi novih prostorov smo bili deležni samih pohval in lepih želja.
V 35 letih samostojne dejavnosti ste dajali kruh mnogim delavcem; Tabakum ima danes 22 zaposlenih. Še vedno opažate, da je odnos do delovnega mesta pri zasebniku drugačen kot odnos do zaposlitve v velikem podjetju?
Bilo nas je še nekaj več, toda trenutna gibanja se poznajo tudi v naši branži. Skozi mojo pot samostojnega podjetnika sem doživljal marsikatere preizkušnje. Še vedno veliko ljudi meni, da si je treba prizadevati, če si zaposlen v velikem podjetju, ker tam delaš zase. Če pa si zaposlen pri zasebniku, je še vedno večinsko mnenje, da delaš le zanj … To je škodljivo stališče, saj človek, kjer koli je zaposlen, dela najprej zase in za svojo socialno varnost in šele nato za podjetje. Eno delovno mesto nas stane okoli 30 tisoč evrov, kar je velika investicija, zato je v interesu lastnika, da so zaposleni zadovoljni in da se zavedajo te povezanosti. Sicer imamo letos delavca, ki nam je zvest že 20 let; takih ljudi si želimo; ljudi, ki postanejo naši sodelavci, ne le naši zaposleni.
Eden težjih preizkusov v vaši poslovni karieri je nakup rudnika svinca in cinka v Makedoniji. Ste se mu, po velikem razočaranju, odpovedali ali morda še gori ta želja?
S tem rudnikom, ki leži v zelo lepem območju, sem bil že dolgo povezan. Ko je bil po ponesrečenem vmesnem lastništvu Grkov ta rudnik v stečaju, sem kandidiral na mednarodnem razpisu in po objavljenih tenderjih prejel največ točk. Moj namen je bil posodobiti rudnik in hkrati oživiti turizem, kar bi prineslo nova delovna mesta in več blaginje. Hkrati sem si želel tesneje povezati domovini – Makedonijo in Slovenijo. Plačal sem kupnino, in ko sem prišel dokončno uredit lastništvo, se je začelo zapletati. Bilo je v avgustu, ko smo praznovali jubilej Tabakuma, in napovedane sem imel visoke goste z vrha slovenske države, mene so na letališču priprli s pretvezo, da nimam potnega lista, s katerim sem se sicer na letališču prijavil za let … Postajalo je napeto iz več razlogov, med drugim zato, ker sem srčni bolnik in je stres naredil svoje. Ker me je v Sloveniji naslednji dan čakala velika prireditev, so me poslali nazaj. Nisem mogel verjeti, da lahko določeni lobiji, ki so na meji zakonitosti ali celo pod njo, tako mafijsko urejajo svoje interese. Vnovično vračanje v Makedonijo je prineslo nove zaplete z novimi pretvezami in zadeva je spet obstala. Večino kupnine so mi sicer vrnili, a se mi je zdravje zaradi teh pritiskov pospešeno slabšalo. Toda po petih letih se končno kaže možnost, da bom rudnik vendarle kupil. Verjamem v pravno državo in verjamem, da to, za kar si človek pošteno in srčno prizadeva, dobi, le potrpežljiv mora biti.
Poznamo vas tudi kot velikega donatorja, dobrotnika. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vam je skupaj z revijo Naša žena podelilo priznanje v okviru Ljudje odprtih rok. Poleg tega ste član Lions kluba. Kdaj ste se odločili delovati humanitarno?
Dobro se spomnil trenutka, ko sem sam pri sebi sprejel sklep, da bom deloval humanitarno, če bom le mogel. Bilo je pred prvomajskimi prazniki leta 1967, ko naj bi se z bratom odpravila na obisk domov v Makedonijo. Lačna sva čakala na vlak v Ljubljani, denarja nisva imela kaj dosti. V trgovini sem se odločal med kruhom in »doručkom« ali kruhom in pašteto, za nič od tega nisem imel dovolj v žepu. Prodajalka je zaznala mojo stisko in dala mi je oboje, denar pa mi stisnila nazaj v dlan.
Rad pomagam, saj človek mora deliti, če le ima to možnost. Odzval sem se na naravne katastrofe – od Posočja do Hercegnovega, pomagal pri nakupih medicinskih aparatov itd. Še zlasti pomagam otrokom, podpiram jih pri športu, sodelujem pri akcijah RK in seveda pri Lionsih. Humanitarno so delovali že obrtniki ob mojem začetku v Novem mestu, in to plemenito tradicijo nadaljujem. Tudi zato, ker sem bil jaz deležen dobrote popolnoma neznanih ljudi. Vedno se bom spominjal, kako zelo me je ta dobrota osrečila in koliko volje mi je dala.
