Prispevek Glotta nove
Nov poklic – vseživljenjski učenec
Uspeh št. 7
Direktor ameriškega podjetja Motorola Chris Galvin je nedolgo tega dejal: »Motorola ne želi več zaposlovati inženirjev s štiriletno diplomo. Težimo namreč k temu, da bi naši zaposleni imeli štiridesetletno diplomo.«
Zgornja ugotovitev, cela vrsta teženj k ugotavljanju in razvoju ključnih kompetenc, ki jih imajo zaposleni in iskalci zaposlitev, ugotovitev, da Evropi primanjkuje »kompetenc«, kaže na to, kako nezadržno stopa pred nas kategorija učenja skozi celoten življenjski cikel, vseživljenjsko učenje. Skrb za pridobivanje novih kompetenc in izgradnja že obstoječih skozi celotno naše delovno obdobje in skozi celotno življenje postajata del našega vsakdanjika.
Priča smo izjemno hitrim tehnološkim in družbenim spremembam. Šola jim težko sledi in se tem spremembam tudi težko prilagaja. Uspešne kariere posameznika si več ne moremo predstavljati brez mehkih veščin: učinkovite komunikacije, upravljanja s spremembami, timskega dela, upravljanja s časom, upravljanja s seboj, upravljanja s problemi in konflikti, veščin javnega nastopanja ….
Nenehno so nam učitelji v šoli (starši pa doma) »trobili«, da smo odgovorni za vse, kar znamo (ali ne znamo), da je znanje vložek v naše življenje in naš uspeh, da je znanje investicija, ki prinaša velike »dobičke« … Včasih so se nam take in podobne ugotovitve zdele prazne marnje, danes pa je to naša realnost. Vsi, ne glede na življenjsko obdobje, v katerem smo, postajamo vseživljenjski učenci.
Izgovori, kot so prestar sem za učenje, nisem nadarjen za učenje tujih jezikov, kmalu odhajam v pokoj ..., ne zdržijo več in so preživeli. Znanje postaja vedno bolj ne samo kategorija uspeha, ampak tudi kategorija preživetja. Sicer pa – ali ni bilo vedno tako?
