Intervju

Problem ni v tehnologiji, ampak v ljudeh

Uspeh št. 8

Peter Geršič – novinar, samostojni kulturni delavec, direktor, komunikolog, solastnik podjetja T-media, navdušenec nad sodobno tehnologijo, ustvarjalec … In predvsem iskalec znanja.

Podjetje T-media se ukvarja s spletnim komuniciranjem, oglašuje pretežno v Googlovem sistemu. Pri tem svetovnem velikanu imate vi in T-media prav posebno mesto.

Oglaševalske kampanje na spletu, ki smo jih naredili za Terme Krka, je Google v študiji predstavil kot primer dobre prakse in seveda smo na to zelo ponosni. To priznanje je vredno več kot marsikatera nagrada! Kot dokaz obvladovanja ustreznih kompetenc in znanja analize spletnih strani smo v našem podjetju pridobili tri certifikate Google Analytics Qualified, jaz pa sem med prvimi v Sloveniji pridobil licenco za delo v Googlovem sistemu oglaševanja. Sicer je T-media v porajajočem se spletnem trženju takoj zaznala veliko poslovno priložnost in tako smo se pred dobrimi štirimi leti začeli s tem tudi resno ukvarjati. Od začetka smo veliko pozornosti posvečali kreativnosti, spremljali smo trende, se izpopolnjevali … Sodelovanje z Googlom pa nam je dalo še dodaten zagon za novosti; tako smo letos recimo pridobili tudi status uradnih zastopnikov za njihov sistem za sodelovanje Google Apps.

Katere prednosti spletnega oglaševanja bi še zlasti poudarili?

Spletno oglaševanje odlikuje velika sledljivost rezultatov oglaševanja, saj lahko velikokrat neposredno merimo učinke vloženih sredstev, in to je danes neprecenljivo, če ne celo nujno. Mislim, da je natančno ciljanje potrošnikov na spletnih iskalnikih dodatna posebnost, ki je pri drugih oblikah oglaševanja ne poznamo. Ko nekdo na spletnem iskalniku vtipka besedo »krema«, mu ponudimo oglas za kremo, kar pomeni, da oglašujemo takrat, ko nekoga že nekaj zanima, je v nakupnem procesu in mu ne vsiljujemo nekaj, kar ga pravzaprav ne zadeva in je zanj le moteče. Zato spletno oglaševanje na spletnih iskalnikih tudi tako dobro deluje – smo v pravem trenutku na pravem mestu s pravim oglasom, za kar je treba seveda tudi strokovno pripraviti oglaševalsko kampanjo.

Nove tehnologije pa vendarle niso sprejete brez pomislekov … Na spletu je marsikaj – od odličnosti do nesprejemljivih in neprebavljivih izdelkov. Med drugim se na nekaterih spletnih straneh, še zlasti v e-sporočilih, pojavlja zelo nemaren jezik ….?

Pri novostih je pogosto tako, da t. i. stare vrednote – z etiko vred – naj ne bi veljale v novem okolju, v novih pogojih; kar pa seveda ne drži. Tako je tudi pri spletu – marsikdo si je predstavljal, da je v novem mediju dovoljeno prav vse. Področje spletnega komuniciranja se je hitro razvijalo, zakonodaja in poslovna praksa mu nista mogla tako hitro slediti. Zato so se brez večjih posledic pojavljale sive lise, odkloni, ki so velikokrat zamajali zaupanje uporabnikov spleta. Spomnimo se le na poplavo nezaželene elektronske pošte, ki je še danes za marsikoga problem. Spletna stran ali elektronska pošta je v poslovnem pogledu ogledalo, ki mora izžarevati visoko profesionalnost ter visok etični in komunikacijski standard. Tudi fonetično pisanje in celo kavarniški jezik, ki se je ponekod prijel za pisanje na spletu, je odraz narobe razumljenega medija. Jezik mora biti prav tako posloven in nagovor vljuden; morda je treba vsebinam na spletu nameniti še več pozornosti kot sicer, saj je na spletu tudi konkurenca izjemno velika. Zato slabi izdelki ali storitve na spletu hitro izginejo, saj pomanjkljivosti ni mogoče dolgo prikrivati; potrošniki pa lahko nemudoma zamenjajo spletno stran.

O uspešnosti podjetja T-media na področju spletnega komuniciranja govorijo tudi mednarodna naročila, ki ste jih uspeli pridobiti še v času, ko ste bili direktor vi.

Veliko delamo na Dolenjskem in ves čas tudi po Sloveniji. Že pred leti pa smo začeli delati na nekaterih projektih Sveta Evrope. Očitno dobro, saj so nam zaupali – po testiranju in mnogih preverjanjih – zanimiv IT projekt, ki se je nanašal na dokumentacijo o evropski kulturni dediščini. Projekt vključuje tudi usklajevanje oz. poenotenje terminologije za področje kulturne dediščine in zgodovine. Sodelujemo tudi z belgijskim partnerjem, s katerim smo razvili del infrastrukture za omenjeni sistem. Na tujem imamo še nekaj projektov v razvoju in v teh povezovanjih ugotavljamo, da imamo v Sloveniji dovolj znanja in da se nam na področju sodobnih komunikacijskih tehnologij ni treba bati evropske konkurence. Za nas lahko rečem, da smo zgrabili priložnost, in predvsem, da se nismo ustrašili tako zahtevnih projektov. Omenjene izkušnje so bile zanimive tudi zato, ker so mi vsi mogoči informacijsko tehnološki projekti prinesli spoznanje, da ni nikoli problem v uporabljeni tehnologiji – vedno je problem v ljudeh – kako to tehnologijo uporabljajo, kako je umeščena v procese!

V tako hitro se razvijajoči panogi verjetno naročniki niti ne vedo, kaj lahko pričakujejo; vedo pa, da se je dobro predstaviti na spletu …

Pričakovanja naročnikov so različna; včasih tudi taka, da jim naj bi mi povedali, kaj želijo. V takih primerih začnemo na začetku – zakaj potrebujejo spletno stran, kaj želijo z njo doseči, kaj sporočiti, kakšni so cilji … saj z njo vedno rešujemo konkretna vprašanja. Včasih celo prek projekta spletnih strani pridemo do dobre analize notranjih procesov v podjetju! Spletna stran ni le tehnološki, ampak je komunikacijski projekt, ki vzpostavi interaktivni krog med podjetjem in potrošniki. Za dobro spletno stran pa potrebujemo – ob poznavanju spletne tehnologije – še znanja z mnogih področij. Pri takšnem projektu je predvsem nujno doseči zaupanje naročnika, predvsem zaradi tehnoloških specifičnosti, ki jih naročnik ne more poznati. Posli se sicer uradno sklepajo med podjetjema, na čisto človeški ravni pa med ljudmi, ki v poslu sodelujejo.

Zanimiva je vaša poslovna pot, ki se ni odvijala premočrtno, saj ste od srednje šole sledili predvsem notranjemu glasu in se uspešno preizkusili na različnih področjih.

To drži – po srednji elektro šoli sem kot Pionirjev štipendist opravljal pripravništvo, včasih tudi na gradbišču. Po tej sicer zanimivi izkušnji sem jasno vedel, da to ni moja pot. Takrat sem se prijavil na avdicijo za radijskega voditelja in vstopil v medijske vode. Dobival sem vse bolj zahtevne naloge in radio je za kar nekaj let postal moj medij. Začel sem na Studiu D, nato delal na Radiu Dur in kasneje na Radiu Max; tam sem bil tudi glavni urednik. Poleg novinarskega dela sem se vse bolj ukvarjal tudi z oblikovanjem reklamnih radijskih sporočil. To je bil zelo kreativen proces, ki je obsegal vse od scenarija do uresničitve. Spomnim se, da sem takrat, še v zgodnjih devetdesetih letih, kupil osebni računalnik za avdio montažo radijskih reklam, kar danes morda zveni samoumevno, takrat pa je bil to eksperiment. Delo v radijskem oglaševanju je bilo resnično kreativno in lahko rečem, da smo si vedno upali narediti kaj novega, drugačnega … Kljub uspehom in zadovoljstvu pri delu sem v sebi spoznaval, da mi manjka znanja. Zato sem se v nekem trenutku odločil za študij komunikologije, ki je bila takrat še precej nova študijska smer na FDV. Dobil sem veliko znanja, ki sem ga s svojimi izkušnjami v medijih lahko hitro prenesel na določene vsebine in jih – podprt s teorijo – tudi bolje razumel. To je bila potrditev, da sem se odločil prav. Ob koncu študija sem zaslutil, da me vleče v nekaj novega, in priložnost se mi je pojavila pri podjetju T-media. Najprej sem sodeloval honorarno kot projektni vodja, nato sem se zaposlil v tem kolektivu in postal tudi solastnik. Bilo je zanimivo – nove tehnologije, nove, neslutene možnosti spletnega komuniciranja … Vse to je bilo in je še navdušujoče. Tudi zaradi odlične ekipe, ki je sledila novostim in inovacijam na tem področju, kar je včasih pripeljalo do pravega ognjemeta idej, od katerih so nekatere našle naravno pot v redno prodajo storitev.

Na področju spletnega trženja ste združili komunikacijska znanja z možnostmi nove tehnologije. So bili uspehi pri delu logična podlaga za napredovanje do direktorskega mesta?

Moji kolegi in solastniki podjetja so pač zaznali, da sem ob vodenju posameznih projektov pokazal precej pobude, organizacijske in vodstvene sposobnosti, in me povabili, da prevzamem direktorovanje. Sem pa tudi prepričan, da je dobro, če si posameznik vodstveno mesto pridela in ga – tako kot je mene – nek naravni proces pripelje do mesta direktorja. Mislim, da sem imel slog vodenja, v katerem je bilo pomembno sodelovanje, opazil sem tudi, da sem bolj kot direktor v klasičnem pomenu besede komunikator, prenašalec informacij, kar mi je omogočalo dejstvo, da je naš kolektiv majhen in zelo vedoželjen. Sedaj mi večji izziv predstavljajo možnosti spletnega oglaševanja, v katerem je še vrsta neizkoriščenih smeri razvoja. To področje oglaševanja je kljub krizi v svetovnem merilu ohranjalo rast, kar je zgovoren podatek.

Pri vaših 38 letih mladi poslovneži hrepenijo po direktorovanju, po moči, ugledu, kar vse ta funkcija prinaša. Vi ste se po sedmih letih zelo uspešnega vodenja podjetja odrekli direktorski funkciji.

Kot direktor sem dobil občutek, da sem prišel do točke, ko je potrebna sprememba, in kot že nekajkrat v svojem življenju sem si želel delati še kaj drugega, kar mi predstavlja nov izziv. Vedno znova namreč doživljam staro maksimo, da ni pomemben cilj, ampak pot. Ker smo se dogovorili, da mesto prevzame Uroš Mesojedec, ki je ustanovitelj podjetja in diha skupaj z njim od začetka, tudi ta sprememba ni bila tako izjemna, saj sta zagotovljena nepretrganost dela pa tudi kakšen nov pristop. V poslovnem smislu je tudi koristno, da lahko sedaj več časa posvetim strokovnemu delu. Verjetno sem se zlahka odrekel tej funkciji tudi zato, ker je ne vidim kot statusa, ampak prej kot odgovornost. Narobe je, če človek status zamenja za srečo. To hlepenje po vrhu je izvir mnogih frustracij, saj ne morejo biti na vrhu vsi! V predmoderni družbi so bili iz roda v rod v družini čevljarji, mlinarji in princi. V tej danosti so bili zadovoljni, če so bili odlični na svojem področju, saj čevljar ni mogel postati princ – razen v pravljici. Danes pa živimo v iluziji, da je vsak lahko na vrhu, da je vsak lahko najboljši, če se le dovolj potrudi. Tistim, ki ne dosežejo nekega visokega cilja, ki jim ga tipično »nastavi« družba, prinaša to lahko večno slab občutek krivde ali nesposobnosti. Vsi nekam plezajo, si prizadevajo doseči marsikaj, kar pa velikokrat ni dovolj. Tu so še usoda, sreča, tudi ujemanje osebnostnih lastnosti in okolja ali kakor koli že rečemo situ, ki omogoči, da je nekdo ob pravem času na pravem mestu, nekdo drug pa ne. Zdi se mi, da se ob tej dirki na vrh zaradi doseganja cilja pozablja ravno na odličnost; v ospredju je le misel naprej in više, ni pa premisleka, analize. Ali ni bila gospodarska kriza glede tega dovolj zgovorna ali pa sedaj že očitno uničevanje okolja? Poleg tega lažnega občutka, da nam vsem pripada vrh, je v sodobni družbi relativnega razkošja še veliko mehanizmov, ki sprožajo občutke krivde. Sicer pa je srečo treba poiskati v sebi, vedeti, kaj je tvoja pot, kaj te osrečuje. Jaz sem pri tem vedno znova navdušen nad modrostjo in logičnostjo moje sedemletne hčere Sare. Otroci so zelo lucidni; ker so ponavadi neobremenjeni, delujejo intuitivno in vidijo stvari brez navlake. Od njih se je treba učiti, saj so naše najbolj ostro ogledalo. Kar delajo narobe, so se naučili od nas. In v organizacijah je velikokrat podobno – v smislu učenja podrejenih od nadrejenih.

Veliko berete, poudarjate pomen znanja, po katerem očitno hlepite.

Berem strokovno literaturo pa tudi leposlovje. Zanimata me tudi psihologija in filozofija. Zveni morda stereotipno, toda potrjuje se mi znano dejstvo, da več ko prebereš, bolj spoznavaš, da malo veš. Hkrati razmišljam, ali ni hlepenje po znanju v neki meri podobno hlepenju po moči, oblasti. Vedno gre za željo po dosegu nečesa končnega … Pa vendarle mislim, da mi gre predvsem za to, da bi vedel čim več in da bi bolje razumel sebe in življenje nasploh. Seveda z nekim ciljem – da je življenje boljše, zame ali za okolico.

Iz komunikologije, ki vam je pisana na kožo, delate tudi magisterij; pri magistrskem delu se posvečate predvsem poslovnim odnosom. Na kaj se osredotočate?

Moj magisterij je še kar v nastajanju; raziskujem sistemske teorije in ob njih konstruktivistične pristope k organizaciji sistemov. V strukturi organizacije vladajo različni interesi, različni odnosi, različne vizije, saj ima vsak svoj prav, svojo skonstruirano realnost, ne glede na to, da je navidezno prevladujoča tista, ki jo komunicira vodstvo. Zato organizacija, ki jo sestavljajo odnosi, v sebi nujno nosi tudi konflikte, pri razreševanju teh pa velikokrat težko pridemo do konsenza – pravega dogovora, ne uklanjanja močnejšemu. Ob konfliktni situaciji se človek ponavadi obnaša po sistemu avtopilota. Ker na konflikt reagira samodejno oziroma nezavedno, rešuje le posledice, ne pa vzrokov; in se posledično v konfliktih velikokrat vrtimo v začaranem krogu. Zato tudi strokovnjaki pravijo, da je sprememba organizacije tako naporen proces. Da bi spoznali vzroke nekega konflikta, je treba stopiti ven iz sistema oz. vsakemu posamezniku in odnosom v tem sistemu postaviti ogledalo. Samo tako je mogoče globlje spoznati naše medsebojne odnose. Zanimiv je primer iz raziskovanja družinskih odnosov, ki govori o družini, ki je imela shizofrenega otroka; poglobljena analiza je pokazala, da so shizofreni v družini vsi ostali razen njega. Otrok se je obnašal tako, ko so ostali v družini od njega pričakovali, in sicer od tistega trenutka naprej, ko so domači »ugotovili, da je z njim nekaj narobe«. Če se do nekoga obnašamo s prepričanjem, da je slab delavec, potem bo slab delavec. Odnosi so bistveni. Vendar pa odnos sam po sebi ničesar ne menja. Tisti, ki menijo, da bodo nov odnos, novo delovno mesto, nova organizacija rešili določeno nezdravo ali slabo situacijo, se motijo. Če se združita dve slabi organizaciji, nova forma ne bo rešila slabosti, ampak jih bo podvojila; medtem ko pride ob združitvi dveh dobrih organizacij do pozitivne sinergije in iz 2 nastane 3. To velja za vsa življenjska področja – od poslovnega do zasebnega. Zato je delo vrhunskih direktorjev sestavljeno predvsem iz komuniciranja in usklajevanja idej, pogledov, znanja … oblikovanja skupne, vsem sprejemljive realnosti.

Ste tudi svetnik Programskega sveta RTV Slovenije.

Kandidatura za mesto v Svetu RTV me je zanimala predvsem s strokovnega vidika spletnega komuniciranja. Nacionalni medij je ključen informacijski servis za Slovence doma in po svetu in splet ima tukaj velik pomen. Zato sem se angažiral pri delu Programskega sveta, ki ga najbolj obvladam – pri multimedijskem centru RTV. Ta je tretji steber – ob radiu in televiziji – prihodnjega razvoja nacionalnega medija in upam, da bomo v komisiji, v kateri sodelujem, dosegli premike v pravo smer. Gre za konkretno in strokovno delo, ki smo se ga tudi resno in z vso odgovornostjo lotili. Ne vem, morda se bom ponavljal, ampak tudi tukaj ugotavljam, da rešujemo v glavnem medosebna, strateška in komunikacijska vprašanja, tehnologija je v resnici drugotnega pomena, je le nekaj, kar je nadgradnja vizije.

Imate še eno svoje podjetje, v katerem se trenutno tudi ukvarjate s kulturno dediščino.

Da, v okviru mojega podjetja Enkomion razvijam storitve, ki zadevajo predvsem upravljanje projektov in komunikacij. Projekt, sredi katerega sem, je vezan na ohranjanje slovenske posebnosti – to so kozolci. Predstavljajo pomemben del slovenske dediščine in končno tudi naše identitete. Občina Šentrupert je podprla idejo o takšnem muzeju kozolcev na prostem, jaz usklajujem projekt, tako da koordiniram delo stroke, lokalne skupnosti ter pravnih in administrativnih poti na ravni države. Tudi pri tem projektu gre za komunikacijo, za pretok informacij, ki jih pletemo v skupno zgodbo. Ob substanci, kot so naši kozolci, lahko nastanejo očarljive zgodbe – kot učno gradivo, kot pogled na naše okolje in zgodovino iz nekega drugega zornega kota … Skratka, ljudje imamo radi zgodbe in mislim, da je pripovedovanje zgodb izjemnega pomena za povezanost neke skupnosti, regije ali organizacije. Pripovedovanje zgodb, ne pravljic, da se razumemo.

Koliko ur na dan delate?

Težko ocenim, koliko ur na dan delam. Verjetno zato, ker težko ločujem med delom in prostim časom, študijem, branjem. Ne verjamem, da lahko v sodobni družbi ločujemo sebe na dve identiteti – delavca in »človeka«. Delo smo mi in mi smo delo. Gledam na vse skupaj čim bolj celostno in pri tem me zmoti naš slovenski izraz »služba«, ki implicira, da nekomu služimo, čeprav bi moralo biti srž izraza, da nekaj ustvarjamo, delamo. Potem lahko upamo na odlične rezultate, ker delamo v prvi vrsti zase, za lastno kakovost življenja. Ob tem neogibno delamo odlično tudi za lastnika. Se pa več kot včasih ukvarjam s športom, več se družim – z ljudmi in še vedno veliko tudi s knjigami. Manj se mi mudi danes kot morda pred leti. Čas sicer še vedno nezadržno teče, ampak s hitenjem gredo pomembni trenutki mimo nas, namesto da bi bili res naši.

Nazaj