Pogled
Smo prihodnja preteklost
Uspeh št. 10
O medgeneracijskem sodelovanju, dialogu kot spoštovanju razlike, pretakanju znanja, premikanju meja, o etiki in kredibilnosti, tudi o diahronosti, ki jo APT deli z gibanjem novomeška pomlad, pa še o marsičem je za tokratni Uspeh z nami razmišljal režiser in ravnatelj Anton Podbevšek Teatra Matjaž Berger.
Le sujet supposé savoir, Subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve, je Lacanova formula transferja. Na tem mestu sem vedno pripoznal človeka, ki je z dostojanstvom in s toplino mišljenja širil obzorja, oplajal in množil željo po vednosti, znanju in spoznanju. In na tem mestu se na drugi strani mene ni znašel samo učitelj, Mojster, abstraktni nekdo, ki ve, paradigmatski lik iz sveta literature, znanosti, umetnosti, politike, gospodarstva, ampak tudi cela generacija odličnikov, ki so se z izpostavljeno diskretnostjo misli, dialoško in dvomečo komunikacijo približali koščku realnega, strasti do realnega, ki mu lahko rečemo relevantnost, kredibilnost.
Horizont transferja pa s sabo prinaša tudi uvid v držo subjekta, v tisto polje etike, kjer nekdo v vsakdanjem življenju, v vsakdanjih preizkušanjih in odločanjih »živi« svojo misel. Tudi tedaj, kadar je v položaju čiste samote, izrazitega singularnega, ali v kontekstu, ko od-ločitev lahko pomeni tudi iz-ločitev … To je šele pravi okvir, v katerem lahko spregovorim o medgeneracijskem dialogu, sodelovanju, pripoznanju vednosti, kreposti, veščin, protokolov, stila, etike in paradigmatskih razsežnostih, ki so jih postavili founding fathers. Kajpada dialog pomeni misijo pomikanja novih meja, izumljanja novih preizkuševališč, tudi z drugačnimi stališči, drugačnimi rešitvami in drugačnimi *razlikami. Dialog je razumevanje razlike, je spoštovanje razlike in pomeni preseganje razlike. Jacques-Alain Miller je zapisal: »Sicer pa vsakdo ve, da se moramo v nečem strinjati, če se hočemo prerekati, zato je dialog tako težaven.«
Takšen mišljenjski in programski fundament, takšno historično in konceptualno popotnico, takšno transferno izhodišče razvija Anton Podbevšek Teater (APT) do mož, ki jih je zgodovina ohranila pod imenom novomeška pomlad, skratka do umetniškega gibanja iz leta 1920, ki je pomenilo začetek prve slovenske umetniške avantgarde in ki je dalo vrsto literarnih, slikarskih, glasbenih in performativnih iniciacij, ki so dolgoročno pomenile kopernikanski obrat v slovenski umetnosti, ko so se kanoni klasike in tradicije znašli na okopih z avantgardo, modernizmom in (posledično) s sodobno umetnostjo.
Founding fathers nove slovenske umetnosti so pripeljali na prizorišče nove oblike, nove programe, nov odnos do publike, aktivacijo in angažma publike, nove estetske kriterije, nov odnos do statusa umetniškega objekta … Ne samo da niso bili razumljeni, bili so napadani, razvrednoteni, poslani na različna »mentalna zdravljenja«, a moč novega, želja vizije, imaginacije in kredibilnost drže so tej umetnosti priskrbeli alibi za vstop na prizorišče svetovne umetnosti …
Diahronost, ki jo APT deli z gibanjem novomeška pomlad, je utemeljena z idejo, da mora sodobno gledališče arhivirati uprizoritvene prakse prelomov, paradigem, da mora tako rekoč na neki ravni funkcionirati kot muzej sodobne umetnosti, na drugi, vitalni osi pa kot inovator in raziskovalec praks, ki v polje uprizoritvene in vizualne dominance artikulirajo film, opero, slikarstvo, intermedijske umetnosti, elektronske umetnosti itd. 20. stoletje je izumilo sintagmo post-dramsko gledališče, ki staro in klasično in (skorajda) nefunkcionalno – revolucionira z avtonomizacijo in mobilizacijo posameznih plasti uprizoritvenega gestusa (glede na dramsko besedilo ali drug tip literature), tudi de-konstrukcijo in (v določenih okoliščinah) re-konstrukcijo teme, besedila, dogodka …
V gledališču obstaja »veliki običaj«, nepisano pravilo, da se vsi, ki oblikujemo predstavo (ne glede na starost ali morda igralski »zvezdniški« status), *tikamo … Seveda obstajajo izjeme in pravilo, ker smo različni, ne le v konceptih razumevanja sodobnega gledališče, temveč tudi intersubjektivnih odnosov … V transferju je *vikanje del notranjosti verovanja »subjektu, za katerega se predpostavlja, da ve …«
APT-ovo poslanstvo je tudi poslanstvo dialoga s preteklimi umetniškimi praksami ali gibanji.
APT-ov programski koncept leta 2011 nosi naslov SPOMIN RAZLIKE. Gérard Wajcman je v svoji slavni teoretski analizi Objekt stoletja, govoreč o preteklem stoletju, dejal: »Ruševina je črpalka za spomin. Ostanek objekta, ki ga spomin znova oživi, izpopolni, na novo zgradi. Ali bolje, košček objekta, ki je postal opora spomina … Ruševina je manj-objekta, ki nosi več-spomina.« Vojne, zidovi, taborišča, totalitarizmi, »žalostni tropi« – in vedno nekje – »princip upanje« (kot bi rekel Ernst Bloch) … Dialog s časom, s časom »tik-pred-nami«, z ljudmi, ki so povzročili ruševine, in tistimi, ki so Ruševinam postavili spomenik …Forget me not v prihodnjih stoletjih. Smo prihodnja preteklost. Zanimanje za spomin morda izdaja predvsem strah, da bomo jutri mi pozabljeni, da ne bomo očetje ničesar. Nič ni torej bolj aktualnega in bodočega kot spomeniki preteklosti. Vse kriči ime »Spomin!« kot vodilo tega stoletja. Očitno se poskuša naša doba razglasiti za Čas Spomina«(Wajcman).
