Intervju

Zadruga – skupaj smo močnejši

NEKOČ SO KMETJE OKOLI TREBNJEGA PRIDELALI KAR 11 TISOČ TON KROMPIRJA, DANES GA LE SLABIH 300 TON. NEKOČ SO PRIDELALI LE 675 TISOČ LITROV MLEKA, ZDAJ PA KAR 24 MILIJONOV LITROV! KMETIJSKA ZADRUGA (KZ) TREBNJE, KI JE BILA USTANOVLJENA PRED 50 LETI IN JE DANES DRUGA NAJVEČJA KMETIJSKA ZADRUGA V SLOVENIJI, JE SKUPAJ S SVOJIMI ČLANI DOŽIVLJALA VELIKE SPREMEMBE. POGOVOR Z DIREKTORJEM LUDVIKOM JERMANOM NAM ORIŠE TO POT, POKAŽE PA TUDI DROBCE NJEGOVE OSEBNE ZGODBE OD KMETOVANJA DO GORNIŠTVA. Pogovor z Ludvikom Jermanom, direktorjem Kmetijske zadruge Trebnje.

Uspeh št. 13

Letošnje leto je za Kmetijsko zadrugo Trebnje zelo pomembno. Obeležili ste 50. obletnico ustanovitve te ter 20-letnico Govedorejskega društva. Kako se je vse skupaj začelo?

Začetek KZ Trebnje sega 50 let nazaj, ko se je združilo sedem kmetijskih zadrug na širšem območju in se vpisalo v zadružni register pod enotnim imenom KZ Trebnje. Sestavljale so ga KZ Mokronog, Trebelno, Šentrupert, Mirna, Dobrnič in Šentlovrenc. K zadrugi se je tega leta – to je bilo 1961 – priključila še gozdarska dejavnost z Gozdnim obratom in nato še posestvo gospodinjske šole Mala Loka ter ekonomija Mokronog. Skupno je bilo tako okoli 150 hektarjev zemljišča (večina zemljišč se je vpisala v kooperacijski sektor proizvodnje), v sklopu zadruge pa je bila tudi sušilnica sadja na Mirni. Že na začetku je zadruga dajala kruh kar 113 zaposlenim. Sicer moram priznati, da ni kaj dosti dokumentov iz tega obdobja in da je pravzaprav potek dogodkov še najbolj strnjen v časopisnih zapiskih, ki nam jih je zbral Tone Gošnik, nekdanji direktor Dolenjskega lista. Novinarji so spremljali dogajanja in tako nehote poskrbeli za življenjepis naše zadruge.

Glede na začetke je danes precej drugače. Delujete v šestih občinah – Mokronog, Trebelno, Šentrupert, Mirna, Trebnje, Žužemberk in Litija. Tudi dejavnost se je spremenila. Med drugim je bila nekoč pomembna kultura tega območja krompir oz. poljedelstvo sploh, danes pa je tega le za vzorec.

To drži. Krompir je bil za naše kraje zelo pomembno blago, saj smo ga pridelali za domače potrebe pa tudi v Istro in Dalmacijo so ga prodajali. Na našem območju so ga kmetje pridelali okoli 11 tisoč ton na leto; danes ga pridelajo le še 300 ton ali celo manj. Sicer je krompir po celi Sloveniji doživel žalostno usodo; domače sorte krompirja so se izrodile, pokončal jih je virus. Zato imamo tudi seme iz uvoza, največ z Nizozemske in s Škotske. Vendar se je treba tudi zavedati, da je kar 90 odstotkov obdelovalnih površin, ki jih pokriva naša zadruga, na območjih z omejenimi dejavniki; deset odstotkov ravnega terena pa je na močvirnati podlagi. Zato so se kmetje iz poljedelstva – ob ustanovitvi zadruge je bilo kar tri četrtine poljedelcev – preusmerili v živinorejo in namesto krompirja jim danes prinaša zaslužek mleko. Leta 1965 so naši kmetje prodali 675 tisoč litrov mleka , lani pa kar 24 milijonov litrov. Močno je naraščalo tudi število pitancev; 1024 jih je bilo na začetku, že leta 1980 pa jih je bilo zadrugi oddanih 2300. Zadnja leta je povprečje 3500. Po letu 1992 smo se začeli na upravnem odboru dogovarjati tudi o gradnji klavnice, toda za enkrat še nismo našli skupnega jezika.

Če se vrnem na vaše vprašanje; poljedelstva imamo le še za vzorec, kar ga pa je, je to za kolobarjenje, pridelana hrana pa je namenjena predvsem za živino.

Zadruga poskrbi za odkup živine, za prodajo mleka itd. Kako poteka sodelovanje s kmeti in kupci?

Kot sem že omenil, zadnja leta prodamo 24 milijonov litrov mleka – polovico v Ljubljanske mlekarne in polovico v Italijo, kjer je cena nekoliko višja kot doma. To razmerje vzdržujemo zaradi varnosti, saj se cene lahko hitro spremenijo. Prodamo tudi 6 tisoč glav živine, največ v domače klavnice, nekaj tudi v Italijo. Prodaja mesa se zmanjšuje, delno je to posledica nižjega življenjskega standarda, delno pa tudi posledica spremenjenih prehranskih navad. Vendar je še vedno dovolj prostora za prodajo kakovostnega mesa, kakršno je to, ki ga ponujamo v KZ Trebnje. Iskana je tudi teletina, toda na našem območju dajejo kmetje v zakol pretežno črno-bela teleta, ki veljajo za sicer manj kakovostno meso od ostalih telet. Vendar gredo ta ponavadi naprej v rejo.

Kmetijska zadruga Trebnje je druga največja KZ v Sloveniji. Kako ste organizirani, koliko ljudi zaposlujete, kako poteka vaš »notranji« promet …

Naša zadruga ima 170 zaposlenih. V zadnjem času smo število zaposlenih povečali za deset ljudi, pretežno v trgovski dejavnosti. Lahko rečem, da smo uspešni. Lani smo imeli skoraj 35 milijonov evrov realizacije (predlani smo imeli celo 38,1 milijona evrov realizacije). Tretjina dosežene realizacije je bila ustvarjena z odkupom kmetijskih pridelkov, druga tretjina je bila dosežena v naših reprotrgovinah, tretja tretjina pa je bila realizirana v naših samopostrežnih trgovinah. Imamo namreč 10 t. i. železnin oz. prodajaln repromateriala, en supermarket ter 11 samopostrežnih trgovin, v katerih prodajamo naše pridelke in izdelke. Pet mesnic pa je v samopostrežnih trgovinah. Poleg tega ima zadruga tudi vrtni center, tekstilno trgovino, 6 dnevnih barov, domačo kuhinjo, žago ter 2 črpalki za D2. Članom omogočamo nakup z našo kreditno kartico v naštetih prodajalnah in lokalih; obračun te pa je ob poračunu oz. ob plačilu za mleko ali prodano živino. Zadruga zagotavlja plačilo 20. dan po odkupu živine, čeprav mi dobimo plačilo med 40. in 70. dnem; za razliko moramo najemati tudi bančna posojila. Mleko pa plačujemo našim članom 28. v mesecu. Naj navedem še podatek, da ima KZ Trebnje 738 članov.

Žage so v slovenskem prostoru že redke, veliko jih je propadlo, čeprav je Slovenija med najbolj gozdnatimi državami v Evropi – med 2. in 3. mestom. Kako ste jo vi uspeli zadržati?

Žago, ki smo jo dobili po Zakonu o gozdovih, smo obnovili; toda žal je dela bolj malo. Odnos do lesa je pri nas nerazumljivo neodgovoren; hlode vozimo v tujino – v Avstrijo, Italijo in še kam, od tam pa uvažamo žagan les, polizdelke … Sprašujem se, ali je les predrag ali so izdelki iz lesa prepoceni! Mi smo imeli sicer tudi gozdni obrat, ki pa se je zaradi spremenjene zakonodaje konec leta 1963 odcepil od zadruge in se priključil Gozdnemu gospodarstvu Novo mesto in Brežice, vsakemu polovico.

Kakšno je sodelovanje med zadrugo in občinami?

Pravzaprav kakšnega posebnega sodelovanja ali povezovanja ni, ker to niti ni potrebno. Predvsem sodelujemo na razpisih za sofinanciranje lokalnih prevozov mleka. To pride v poštev še zlasti za oddaljenejše kmetije, za kmetije na teže dostopnih terenih oz. iz višjih območij.

Hrana je strateškega pomena, pa vendar se v Sloveniji, ki bi lahko bila samozadostna z oskrbo poljščin in vrtnin, precej zemlje zarašča. Vzrok je menda v lastnikih, ki so jo dobili vrnjeno v denacionalizaciji, obdelujejo je pa ne. Pri vas takih težav sicer nimate, zanima pa me, kako na to vprašanje gledate kot agronom.

Razen v Suhi krajini, kjer je nekaj zaraščanja, na našem območju nimamo problemov zaradi zaraščanja zemljišč. Prej bi lahko rekel, da je obdelana vsaka krpica zemlje. Točnih podatkov o samooskrbi v Sloveniji nimam, se pa na ravni države giblje le okoli tridesetih odstotkov, kar je zares nizka vrednost, še zlasti glede na danosti, ki jih imamo. Nekaj višji je ta odstotek na našem območju, moja ocena je, da pridelamo okoli 40 odstotkov potrebnih poljščin oz. vrtnin. Sicer pa se mi zdi, da dlje od poudarjanja dejstva, da je hrana strateškega pomena, v Sloveniji še nismo prišli. Odnos do te panoge ni ustrezen in zdi se, da nas pravzaprav še ne skrbi kaj dosti, kako je oz. kako bo z našo prehrano – ne v kakovostnem smislu in žal tudi ne strateško. V hipermarketih kupljena hrana, pripeljana od bog vedi kako daljnih dežel, je seveda nekaj povsem drugega kot doma pridelana, sveža hrana. V dokumentih se poudarja zahtevek po kratki prehranski verigi – v enem dnevu od polja do trgovine oz. do potrošnika, življenje pa žal teče drugače.

Veliko ste hodili po svetu, radi poizkusite tudi lokalne jedi. Vas je katera od kuhinj bolj navdušila od domače?

Vedno poudarim, da ni tako dobre in tako kakovostne hrane, kot je (zaenkrat še) pri nas v Sloveniji. Tega se moramo bolj zavedati in predvsem tega ne smemo zapraviti! Lokalne jedi me vedno zanimajo – to je del kulture posamezne dežele; okusi so različni in zanimivi, toda po navadi za enkratno degustacijo in nič več. Lahko pa rečem, da sem bil navdušen le nad hrano v Maroku. Sicer pa nobena ne prekaša naše, slovenske kuhinje.

Ko se je KZ Trebnje ustanavljala, ste bili stari pet let. Ste takrat že razmišljali, da boste ostali zvesti kmetijstvu, saj izhajate iz kmetije.

Ne morem reči, da sem si to izrecno želel – kmetija, čeprav ne velika, je bila del nas in oba s sestro sva kmečka dela poznala že od malega. Po gimnaziji v Novem mestu sem se vpisal na biotehnično fakulteto, smer agronomija, čeprav sem si sprva želel študirati gozdarstvo. Po končanem študiju sem delal kot pospeševalec pri KZ Trebnje na terenu, nato kot strokovni sodelavec. Od 1990 do 1993 sem bil strokovni sodelavec za poljedelstvo pri Kmetijskem zavodu Ljubljana, enota Novo mesto, nato sem se zaposlil kot vodja kmetijske proizvodnje v KZ Trebnje, kjer sem od leta 1996 direktor. Vse je potekalo spontano, brez kakšnih načrtov.

Pa vendar se tudi doma ukvarjate z živinorejo.

Pri nas doma je kar precej dela za vse, poleg naju z ženo so pridni tudi vsi štirje sinovi. Imamo 112 pitancev, za svoje veselje imam tudi koze. Seveda pa imamo tudi vinograd. Skratka, dolgčas nam ni!

Pravijo, da je kozje mleko lahko in hitro prebavljivo in da ima kozje meso najustreznejše razmerje beljakovin, vitaminov in mineralnih snovi, odlikuje ga tudi visoka vsebnost zelo pomembnih nenasičenih maščobnih kislin. Menda koza zazna vse vrste sevanja. Pa vendar je kozjereje pri nas zelo malo.

Ker ima koza rada izbrano hrano, posladek pa so vršički grmovja, so jo pri nas po 2. svetovni vojni precej zreducirali, češ da bi kozjereja naredila veliko škode. Odlike kozjega mesa in kozjega mleka pa so spet zelo poudarjene, s tem pa se veča tudi zanimanje za kozjerejo. Eden od članov naše zadruge goji koze v večjem številu in se ukvarja tudi s sirarstvom; kozji sir je specialiteta. Jaz pa se rad pošalim, da gojim koze predvsem zaradi pečenega kozlička.

Očitno se znate zelo dobro organizirati, saj ste obšli tudi že velik del sveta – od Kitajske do Afrike in še malo naokoli. Znate pa si vzeti čas tudi za gore, da greste – kot je napisal Oton Župančič – »v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd«.

Nekaj poti po svetu je bilo poslovnih, nekaj držav in znamenitosti sem si ogledal kot turist, precej poti pa je bilo pohodniških oz. hribovskih. Prav v času odprtja domače kuhinje v naši zadrugi naj bi šel na strokovno potovanje v Izrael, pa mi je bila zaradi zadnjih zapletov okoli otvoritve ta pot preprečena. Vsako potovanje je doživetje zase – tako potovanje po tujih deželah kot tudi potovanje po domovini; najbolj zanimive in vznemirljive pa so poti s kolesom in seveda poti v gore. Zanimivo je, da sem na različnih koncih in v različnih situacijah lahko opazoval sončne vzhode – sončni vzhod sem doživel v Sahari v Maroku pa na Kitajskem zidu in tudi na Triglavu. Zadnja leta si organiziramo vzpon na Triglav ob polni luni, in to je zares posebno doživetje! Še zlasti, če vidiš ob jasnem jutru z vrha Triglava Ljubljano in morje hkrati. Zelo rad imam hribe, prehodil sem domače pa tudi po Evropi in širše. Človek preizkuša svoje zmogljivosti in je vedno znova presenečen – na Kilimandžaru (5895 m) sem imel precej težav zaradi višine in posledično redkega zraka, pred tem pa sem bil na Mount Kenya, ki je le par metrov nižja, a tehnično zahtevnejša, pa sem dosegel vrh brez težav. Vendar tako kot pri hrani tudi pri naravi lahko rečem, da je Slovenija zelo lepa. Precej sem jo tudi prekolesaril in spoznaval kraje, ki so skriti glavnim potem, in zato še bolj vabljivi in še lepši.

Ali je kaj, česar ne marate oz. se vam bi zdelo škoda časa ?

Moji dnevi so zelo zapolnjeni, zato se mi zdi škoda časa za poležavanje ob morju – za to nimam posluha. Raje ležim doma in berem poezijo, ker mi na kratko veliko pove.

Nazaj