Stališča GZS
Končno razkriti odhodki dolgotrajne oskrbe zbujajo skrb za dvojno in prekomerno financiranje storitev v višini več kot 370 milijonov EUR
5.12.2025
Po oceni Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) bi lahko bilo neupravičeno prekomerno zbranih sredstev več kot 370 milijonov EUR iz naslova treh storitev (doplačilo za institucionalno oskrbo, denarni prejemek in oskrbovalec družinskega člana) ter prenosa bremena proračuna iz naslova socialnega varstva na novo prispevno stopnjo.
Ministrstvo za solidarno prihodnost (MSP) je socialnim partnerjem, ki sodelujejo v strokovnem odboru Ekonomsko socialnega sveta (ESS) za dolgotrajno oskrbo, predstavilo pregled prihodkov in odhodkov dolgotrajne oskrbe, ki bi upravičencem praviloma morala omogočiti večje število in višjo kakovost teh storitev. »Gospodarstvo podpira ureditev dolgotrajne oskrbe in skrb za vse, ki dolgotrajno oskrbo potrebujejo. Ne more pa se strinjati z načinom, kako je država to naredila,« je jasen glavni izvršni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Mitja Gorenšček. Opozarja, da je »iz kalkulacije ministrstva razvidno tisto, na kar smo vseskozi opozarjali: ocenjujemo, da gre za podvajanje financiranja nekaterih storitev, ki so zajete že v drugih zakonih (Zakon o socialnem varstvu, Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), Zakon o socialnovarstvenih prejemkih …) in zanje državljani še vedno plačujemo kljub hkratni uvedbi novega prispevka za dolgotrajno oskrbo. To pomeni, da je trenutna raven prispevka delodajalcev in državljanov neupravičena oziroma nejasna. Glede na te ugotovitve je edini sprejemljivi ukrep prepolovitev prispevne stopnje za dolgotrajno oskrbo ali zmanjšanje prispevnih stopenj po Zakonu o socialnem varstvu. Ob tem pa morata ostati kakovost in obseg storitev dolgotrajne oskrbe na predvideni ravni.«
Kot pojasnjuje Gorenšček, je bila finančna struktura financiranja potrebne oskrbe po Zakonu o socialnem varstvu sestavljena iz prispevkov Zavoda za pokojninsko in invalidno zavarovanje (ZPIZ), prispevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS (ZZZS), proračuna Republike Slovenije in občin ter prispevkov oskrbovancev. Ta sredstva so zadoščala za ‘stari obseg pravic’. Zakon o dolgotrajni oskrbi prinaša nove pravice in storitve za upokojence in doplačilo v domovih za ostarele, kar pa je strošek nove prispevne stopnje za dolgotrajno oskrbo, ki se plačuje od 1. julija 2025 dalje. Od takrat se je na računu ZZZS zbralo že skoraj 200 milijonov evrov. Financiranje novih storitev bi se moralo financirati zgolj iz tega novega vira. Višina obstoječih prispevkov iz naslova socialnih zavarovanj, ki so do 1. julija financirala potrebe po oskrbi, pa bi morala pokrivati vse že do tedaj znane storitve ali pa bi se morala stara prispevna stopnja ustrezno zmanjšati.
»Namen novele Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1) je bil povečanje števila in kakovosti storitev za državljane, ki bi potreboval1i dodatne storitve pri oskrbi, vendar o merljivih tekočih rezultatih ne poroča nihče. Pričakovali bi kvalitativno matriko, ki bi kazala dejansko število oseb, potrebnih oskrbe, število vseh izvajalcev ter kakovost teh storitev. Žal smo doslej prejeli zgolj oceno ambiciozne rasti odhodkov, ki naj bi z dobrih 780 milijonov evrov v letu 2026 narasli na več kot 1 milijardo evrov v letu 2028,« poudarja Gorenšček. Posebej kritičen je do same sestave načrtovanih odhodkov po kalkulaciji MSP.
GZS predloženi kalkulaciji s strani MSP oporeka v štirih točkah in kot prvo izpostavlja, da je ocena ‘doplačila za institucionalno oskrbo’ po kalkulaciji ministrstva previsoka. Pri slednji naj bi država doplačala razliko med najnižjo pokojnino za polno delovno dobo (781 EUR) in povprečno komercialno ceno oskrbe v institucionalnem varstvu (okoli 1.300 EUR), torej približno 500 EUR na oskrbovanca. »V Sloveniji je približno 20.000 postelj v domovih, od tega je zasedenih dobrih 18.000. To pomeni, da znaša največji možni strošek doplačil okoli 120 milijonov EUR letno, ne pa 299,5 milijona EUR, kot je navedeno v kalkulaciji ministrstva,« je jasen Gorenšček. Razlika v tem primeru znaša 179,5 milijona EUR. Če bi država za namene doplačila za institucionalno oskrbo porabila 299,5 milijona evrov, bi bil prispevek na oskrbovanca dobrih 1.660 evrov. To pa je veliko več, kot znaša celoten strošek bivanja oskrbovanca v domu starejših občanov.
MSP načrtuje kritje stroškov dolgotrajne oskrbe za ‘dodatek za pomoč in postrežbo‘ iz naslova novega prispevka (iz sredstev Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS), a obenem ohranja vplačevanje prispevkov za isto pravico tudi v okviru prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. »To pomeni, da za isto storitev državljani in podjetja plačujemo dvakrat, kar predstavlja v letošnjem letu strošek v višini 112 milijonov evrov preveč pobranih sredstev,« pojasnjuje Gorenšček. V letu 2026 pa znesek za pomoč in postrežbo predstavlja strošek v višini 91 milijonov evrov. To breme je bilo kljub drugačnim obljubam ob sprejemu novele Zakona o dolgotrajni oskrbi prenešeno v breme ZZZS. Ob tem opozarja, da se uvaja nova kategorija, t. im. ‘denarni prejemek‘, kar je ‘dodatku za pomoč in postrežbo’ soroden produkt in bi se tudi v nadaljevanju lahko financiral s sredstvi, ki se po stari regulativi zbirajo na ZPIZ. Odhodek je v naslednjem letu v ta namen je načrtovan v višini 43 milijonov evrov.
Kritičen je tudi do predvidene nove finančne postavke za ‘oskrbovalca družinskega člana‘, kjer gre za preimenovanje in nadgradnjo obstoječega produkta – ‘družinskega pomočnika’, urejenega po Zakonu o socialnem varstvu. »Če govorimo o financiranju nadgrajene storitve ‘družinskega pomočnika’ v novo storitev ‘oskrbovalca družinskega člana’, je vrednost te nadgradnje ocenjena iz dosedanjih 41,5 milijonov evrov na novo vrednost 51,5 milijonov evrov, kar znese dodatnih 10 milijonov evrov. Torej gre v tem primeru za dvojno financiranje v višini 41,5 milijona evrov.
Višina skupno neupravičeno vključenih sredstev iz navedenih treh postavk po besedah Gorenščka znaša 312 milijonov EUR. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je breme proračuna iz naslova socialnega varstva v višini cca. 58 milijonov evrov preneseno na novo prispevno stopnjo, znaša skupna neupravičena obremenitev sistema dolgotrajne oskrbe približno 370 milijonov EUR.
Sodno varstvo pravice do dolgotrajne oskrbe in vprašanje kakovosti izvajanja storitev v domačem okolju
Dr. Alenka Oven, direktorica Inštituta za dolgotrajno oskrbo, je ob tem pojasnila, da predstavlja dolgotrajna oskrba v Sloveniji, urejena z Zakonom o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk-1), novo obliko socialnega zavarovanja. Prispevek, ki ga zavarovanec plačuje, ustvarja pravno upravičenost do storitve, če posameznik izpolnjuje zakonske kriterije, in sicer dolžino zavarovanja, stalno prebivališče in razvrstitev v eno od petih kategorij oskrbe. Pravica do storitve sicer ni absolutna: dejanska uresničitev storitve je pogojena z oceno upravičenosti, razpoložljivostjo kapacitet in ustrezno strokovno usposobljenim kadrom. »Čeprav zavarovanec plačuje prispevek, se lahko zgodi, da storitev v praksi zaradi omejenih kapacitet ali pomanjkanja kadra ni takoj ali včasih sploh ni dostopna. To ustvarja razkorak med formalno pravico in dejansko izvedbo pravice do storitev v praksi. V primeru zavrnitve pravice ali napačne ocene upravičenosti lahko zavarovanec uveljavlja pritožbo (zoper izdano odločbo pristojnega centra za socialno delo) pri Ministrstvu za solidarno prihodnost. Zoper dokončne odločitve ministrstva, pa lahko zavarovana oseba uveljavlja sodno varstvo pred sodiščem, pristojnim za socialne spore, ki presoja zakonitost odločbe. Sodna odločba pa ne more samodejno ustvariti prostih kapacitet, temveč ugotovi zgolj pravilno uporabo zakonskih kriterijev.«
Posebno problematiko bi po besedah dr. Oven lahko predstavljalo urejanje oskrbe družinskega člana, kjer bi družinskemu članu, ki bo opravljal oskrbo 4. in 5. kategorije zavarovanca, pripada 1,2-kratnik oziroma 1,8-kratnik minimalne plače. Opozarja, da »to lahko povzroči, da delavci z minimalno plačo preidejo iz drugih sektorjev v sistem dolgotrajne oskrbe, kar dolgoročno vpliva na trg dela, povzroča pomanjkanje kadra v drugih panogah in povečuje socialno ter tržno napetost.« Poleg tega se postavlja vprašanje zagotavljanja minimalnih standardov kakovosti tovrstnih storitev v tej obliki oskrbe. Zato mora država nujno zagotoviti povečan nadzor nad izvajanjem oskrbe v domačem okolju, da zagotovimo kakovostno, varno in predvsem primerno izvajanje oskrbe za uporabnike. Hkrati pa bi s tem preprečili zlorabe uveljavljanja te pravice ter preprečimo morebitno nasilje nad osebami potrebnimi oskrbe.
Sistemsko plačevanje prispevka brez dejanske storitve ustvarja pravno, socialno negotovost, saj zavarovanec finančno prispeva v sistem, a dejanske zaščite, ki jo obljublja socialno zavarovanje, v praksi ne prejme takoj. Zato je ključnega pomena, da zakonodajalec in izvajalci hkrati zagotavljajo zadostne kapacitete, ustrezno kadrovsko pokritost in transparentne pogoje za izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe, da se pravice zavarovancev dejansko uresničijo, ohrani socialna pravičnost in zaupanje v sistem obveznega socialnega zavarovanja. Če država ne zagotovi kapacitet in pravic dolgotrajne oskrbe, gre za sistemsko pomanjkljivost, ki lahko ogrozi socialno pravičnost in zaupanje v sistem, kot ga opažamo že v zdravstvenem sistemu. »Vlada mora zato nujno zagotoviti, da dolgotrajna oskrba postane čimprej tudi realno izvedljiva, s čimer bo državljanom povrnila pravno varnost in zaupanje v sistem socialne države,« dodaja dr. Oven.
Tudi zaradi organizacijskih, tehničnih in kadrovskih ovir pri izvajanju dolgotrajne oskrbe, na katere opozarja stroka, GZS ocenjuje, da zbrani prispevki iz naslova dolgotrajne oskrbe presegajo potreben znesek odhodka za zagotavljanje te pravice. To pomeni neracionalno porabo denarja podjetij, delavcev, upokojencev ter vseh ostalih, ki so po ZDOsk-1 zavezani k plačevanju novega prispevka za dolgotrajno oskrbo, do pravic, ki jih določa ZDOsk-1, pa ne morejo dostopati oziroma do njih niso upravičeni. Zato GZS predlaga, da se prispevna stopnja prispevka za dolgotrajno oskrbo vsaj prepolovi ali se zmanjšajo prispevne stopnje po Zakonu o prispevkih za socialno varnost, dokler ne dobimo realne slike vseh trenutnih upravičencev dolgotrajne oskrbe ter pregledne in transparentne porabe sredstev, namenjenih za izvajanje dolgotrajne oskrbe iz vseh virov financiranja na različnih zakonskih podlagah.
Video posnetek novinarske konference je na voljo na povezavi.
Vir: GZS
